Ustanovitelj in koordinator civilne iniciative Ejga – za lepše Jesenice, kandidat za jeseniškega župana, izjemna osebnost 2014 po izboru revije Naša žena, kandidat za Delovo osebnost leta 2014. »Pašić je postal zgled aktivnega državljana, saj poudarja vero v človeka in njegovo dostojanstvo,« so zapisali v obrazložitvi. Ker v dveh letih v Sloveniji ni dobil službe, se vrača v Singapur. Tu je napisal nekaj sto prošenj in dobil eno povabilo na razgovor, v Singapur je poslal eno prošnjo in takoj dobil službo.
Ahmed, kje se vam je zalomilo?
Problem v naši državi je, da te na neki položaj pripeljejo samo politične in družinske povezave. Pa to ni problem samo v naši državi. Slovenija ni čisto nič boljša od Bosne ali katere druge države nekdanje Jugoslavije. Če bi tak koncept delovanja, kot smo ga ustvarili v Ejga, prenesli na občino in pozneje na državo, bi lahko postali druga Švica. Vendar imamo točno to, kar smo hoteli. Oblast smo izvolili sami. Če hočemo, da se bo kaj spremenilo, se bomo morali čim prej lotiti koruptivnega začaranega kroga.
Vem, da vam je pod noge v dveh letih delovanja v skupini Ejga – za lepše Jesenice, priletelo precej polen. Komu ste bili trn v peti?
Tistim, ki si ne želijo, da bi bili ljudje na določene funkcije delegirani po sposobnostih in zaslugah in da bi v naši državi vladala solidarnost in poštenje.
S kakšnimi problemi ste se spopadali?
Z raznimi anonimnimi prijavami. Obiski raznovrstnih inšpektorjev so bili naša stalnica. Večinoma so prihajali zaradi malenkosti. Začelo se je z logotipom skupine. Ker je črka j spominjala na jeseniški grb, smo morali krogec v črki spremeniti v trikotnik. Zadnja prijava nas je doletela tik pred odprtjem festivala Multi-Kulti-Narika. Nekdo nas je anonimno prijavil, da ne upoštevamo higienskih standardov. Inšpektorica je porabila dve uri svojega in našega časa, si predstavljate, kakšno obsedeno stanje je pred odprtjem nekega dogodka, na katerega bo prišlo več kot tisoč ljudi in precej pomembnih gostov, da je na koncu ugotovila, da delamo po predpisih. Ne morem verjeti, da greš lahko ljudem na živce, če delaš zastonj in v dobro drugih. Komaj si lahko predstavljam, kakšno mesarsko klanje se dogaja, ko je v igri veliko denarja. Nam je bilo pravzaprav vseeno, saj nismo imeli kaj izgubiti. Služb nam niso mogli vzeti, ker jih nismo imeli, niti denarja. Me pa skrbi, ker mladi od države dobivajo zelo slaba sporočila. Zakaj bi študirali, če ne bodo mogli dobiti služb? Že če pogledate moj primer. Nikogar v naši državi ni zanimalo, da imam visoko izobrazbo, imam delovne izkušnje doma in v tujini, da govorim več tujih jezikov.
