»Česa takega v življenju še nisem doživela. Voda je tekla od vsepovsod. V majhni leseni koči se nas je stiskalo skoraj 200. Bobnelo je, grmelo in se bliskalo. Dvakrat je treščilo čisto blizu nas. Bilo je strašljivo. Ljudje so klicali Alaha. Samo ena skala bi se odkrušila, pa bi nas odneslo.« To je delček pripovedi 62-letne Olge Paušič s potovanja po Pakistanu. S soprogom sta začela potovati pred približno 15 leti, ko sta ju v potovanja potegnila sinova, enojajčna dvojčka Andrej in Igor. »Zadnjih nekaj let spet potujeva sama. Fanta sta si namreč ustvarila družini. Oba sta diplomirana biologa in geografa. Igor, ki ravno zdaj čaka na zagovor doktorata, je zaposlen na fakulteti za matematiko in fiziko v Mariboru, Andrej, ki je doktoriral pred dvema letoma, službo še išče. Najina največja želja je, da bi se enkrat na potovanje odpravili vsi skupaj, tudi z vnuki in snahama.«
Začelo se je v srednji šoli kot motivacija za učenje. Ko sta Igor in Andrej začela hoditi v gimnazijo, sta ju je najbolj pritegnili biologija in geografija. Ves prosti čas sta prebila pred televizorjem ob gledanju dokumentarnih filmov. »Potem pa sta naju začela dobesedno izsiljevati, da od šole nimata nobene koristi, da se vse, kar ju zares zanima, dogaja zunaj nje.« Oče in mama sta staknila glavi in se domislila, kako fanta motivirati za šolo. »Predlagala sva jima, da če bosta pridno hodila v šolo, naredila razred brez popravnih izpitov in inštrukcij, jima bova plačala potovanje po njuni izbiri.« Fanta sta bila takoj za. Pobrala sta se v sobo in se čez 15 minut vrnila z zemljevidom. »Izbrala sta Peru. Bil je kar velik finančni zalogaj, vendar obljuba dela dolg.« Nazadnje se je izkazalo, da sta Olga in Jože pravzaprav prihranila kar precej denarja. »S fantoma namreč do konca gimnazije nisva imela nobenih problemov. Inštrukcij nista več potrebovala, šolo sta izdelovala brez težav. Prva stvar, ki sta jo naredila, ko sta se po pouku vrnila domov, so bile domače naloge. Šele potem sta sedla h kosilu.«
Življenje ni vedno takšno, kot nas učijo v šoli. Ker sta bila Andrej in Igor mladoletna, ju je v Peru spremljal oče. Odpotovali so z Jožetom Cajzekom, popotnikom, alpinistom in jadralnim padalcem. »Ker je bilo prvič, si na potovanje nismo upali sami,« se je spominjal Jože. »Cajzek je bil dobra izbira, saj nam je pričaral pravo popotniško avanturo. Mimogrede, ste vedeli, da Cajzek vsako jesen pelje v Peru slovenske ljubitelje krompirja? Peru je domovina krompirja in prava meka za krompiroljubce.« Paušičevi fantje so se pred potovanjem doma dobro pogovorili in se dogovorili o osnovnih pravilih, ki se jih bodo držali na potovanju. »Vsak je bil odgovoren za svojo prtljago, fanta sem tudi podučil, kako se morata obnašati na letališču, kako na potovanju.« Potovanje je vsem trem pustilo velik pečat. Fanta sta se zaljubila v zgodovino Inkov in v njihove narodne parke, oče pa je ugotovil, da ne drži vse, kar otroke učijo v šoli. »V osnovni šoli nam je učiteljica razložila, do katere višine sega gozdna meja, kdaj se začne travna meja in nad katero višino ne raste nič več. Ko sem v Peruju stopil iz avtobusa, se mi je zdelo, da malce težje diham. Prepričan sem bil, da sem utrujen od potovanja, potem pa sem ugotovil, da sem na 4300 metrih višine. Okrog mene pa vse zeleno. Takrat sem dojel, da je življenje lahko precej drugačno od tistega, kar te naučijo v šoli.«
