Samota je njegov ideal, ne breme. Še bolj je užival, ko je kot puščavnik nato pet let živel na odročni hrvaški planini Žumberk – sam s čredo koz, tišino gozdov in občasnimi skoviki sov. Je večni iskalec samote, saj je ta bistvena za dosego njegovega cilja – kako spoznati samega sebe. Zdaj srečno poročen, oče dveh otrok, zaposlen kot fizični delavec v tovarni blizu Trebnjega, živi z družino v mirni dolenjski vasici. Zanimiva življenjska pot ne tako običajnega moža.
To iskanje ga je že ob koncu gimnazije vodilo k astronomiji, fiziki, filozofiji in spoznavanju z vzhodnjaško miselnostjo, duhovnostjo. »Moja generacija je vzhodne religije jemala zares, brali so se izvirni teksti, njihovo dojemanje je bilo globoko, medtem ko je zdaj vse nekako površinsko. Tako sem se že med študijem, ko sem razmišljal, kaj bom počel v življenju, odločil, da se bom pred morebitno poroko za kakšno leto zagotovo umaknil v budistični samostan.«
Torej ga ni vleklo v krščanski samostan, temveč bolj na vzhod. Čeprav je bil vzgajan v globoko verni družini, mu krščanska vera ni dala pravih odgovorov. Sprva je bil do njih celo kritičen, sčasoma so postali zanj izziv.
Kmetija, vojska, samostan. Kljub nenehnemu toku globokih misli in iskrenemu zanimanju za samostansko življenje pa se kot študent ni zapiral med štiri stene. Ne, bil je sila družaben, intenzivno je izživel mladost, se soočal z najstniškimi lumparijami in bil kar velik žurer (da, tudi sosedje v Zagrebu so se kdaj pritoževali).
Njegovo študentsko življenje pa se je kruto končalo, ko je nenadoma umrl oče. Ker so bili zelo ljubeča in povezana družina, je smrt očeta doživel kot veliko katastrofo. Na precej veliki kmetiji je mama ostala sama in odločil se je, da zapolni prazno mesto gospodarja. »Čutil sem se dolžnega, da to uredim. Ker sem zapustil Zagreb, sem tudi prekinil triletno zvezo z dekletom, razkropila pa se je tudi vsa moja družba.«
Kmetijo je vodil dve leti, nato odslužil še vojaško dolžnost v Jugoslovanski ljudski armadi ter se dokončno odločil, da se preda iskanju duhovnega poklica. »Mama je bila zelo potrta. Sicer si je želela, da bi kdaj postal duhovnik, ni pa računala, da bo njen sin v samostanu.«
V njem je še vedno tlela želja po budističnem samostanu, ampak bolj realna pot ga je vodila čez mejo, h kartuzijanom. Z 28 leti je najprej za 15 dni okusil življenje znotraj samostanskih zidov, potem pa se čez nekaj mesecev vrnil za stalno. Glede stikov z zunanjim svetom je to zelo strog red – z domačimi se lahko srečaš samo dvakrat na leto za en dan ali enkrat letno za dva dni. Ampak nikoli ne smeš domov, domači pridejo k tebi.
Samostansko življenje je skrajno zahtevno, vendar je bil Josip srečen. »Pravzaprav sem človek, ki sem vedno srečen. To so me ljudje vedno znova spraševali. Seveda sem poznal tudi ljudi, ki v samostanu niso bili srečni, vendar za take tam pač ni mesto.«
V samostanu se je dobro znašel, doštudiral teologijo, se priučil in izpopolnil v lončarjenju ter čez osem let zaradi hlepenja po še več samote postal menih in duhovnik. Imenovan je bil celo za priorjevega pomočnika ter bil odgovoren za stike z javnostjo. Zanimivo je, da je tako težil k samoti, a so ljudje nenehno iskali stik z njim. V devetdesetih letih je bila kartuzija precej oblegana točka – tja je hodilo tako veliko znanih slovenskih intelektualcev kot običajni ljudje, ki so iskali rešitve za različne probleme. Tako se je tudi Josip kot vzgojitelj srečeval z bivanjskimi vprašanji, moralnimi, psihičnimi problemi, družinskimi in partnerskimi stiskami ter se uspešno soočil z vlogo terapevta.
