Preživeli srečneži so zdaj v sprejemnih centrih na Siciliji. Do njih imajo dostop redki zunanji obiskovalci in ti so lahko slišali njihove izpovedi. Ob njih je lažje razumeti, da gre za usode ljudi, ki si od vsega najbolj želijo zase in za svoje bližnje izboriti košček tega sveta, ki je za ene tako razkošen in lep, za druge pa tako mizeren in krut. Povzemamo nekaj njihovih zgodb.
Preživela sta tudi Abdirizak in Omar, Somalca, stara šestnajst in sedemnajst let. V sprejemnem centru na Siciliji si skušata opomoči po katastrofalnem dogodku. Oba fanta sta ostala brez očeta in sta se odpravila na pot, da bi pomagala svojima družinama. Od doma sta odšla že lani, v skupini 35 oseb z enakim namenom. Prečkali so Etiopijo, Sudan in Libijo, da bi prispeli v Tripolis, tam pa so ju aretirali in v zaporu sta ostala več mesecev. Z njima je bila še Omarjeva sestra Sarah, a sta jo izgubila na poti. Najbrž je odpotovala z drugo ladjo. Kdo ve, kaj je doletelo njo, prizadeto pripoveduje njen brat. Celotna pot je bila skrajno naporna, potovali so po karavanskih poteh skozi puščavo, trpeli zaradi žeje, lakote in sončne pripeke, pesek se jim je zažiral v nos in ušesa, se spominjata shirana mladeniča.
Tri nadstropja ladje, polna beguncev
Abdirizak je porabil dva tisoč dolarjev, da je prispel do Sredozemske obale. Denar mu je poslal sorodnik, ki živi na Norveškem. Tja si želi tudi on. Stara ribiška ladja, na katero so se vkrcali, je bila prepolna beguncev. Težko je oceniti, koliko jih je v resnici bilo, a ogromno, res ogromno, povesta mladeniča, drug ob drugem so bili stlačeni v treh nadstropjih. Med njimi so bile ženske z majhnimi otroki. »Tiste, ki so plačali manj, so stlačili v spodnji del in zaklenili.« Fanta sta pristala v srednjem nadstropju, nad njima so bili tisti, ki so plačali več.
Izpluli so ob šestih zjutraj prejšnjega dne iz kraja Gergariš v Libiji. V nekem trenutku sta se zaslišala silovit pok in udarec, barka se je prevrnila, vse se je postavilo na glavo. »Vsi so kričali, se prerivali, tolkli so okoli sebe, bilo jih je strah. Tisti, ki so bili zaprti v spodnji palubi, so kričali: 'Help, help!' Ne vem, kako se mi je uspelo rešiti v zadnjem hipu, medtem ko je barka že tonila proti dnu.«
Nasirjeva zgodba
Tudi Nasir je fant brez očeta, živel je z mamo, bratom in dvema sestrama ob reki Ghurautra, dve uri vožnje od Dakarja. Življenje je bilo zelo težko. Družina ni videla drugega izhoda, zato je zbrala denar in izbrala Nasirja, naj poskusi srečo v svetu. Pred dvema letoma je odpotoval proti Tripolisu. Najprej se je dokaj dobro znašel. Kot mehanik je delal v mestu blizu libijske prestolnice, a zaradi vojaških spopadov, ki so se bližali, je tam postalo prenevarno in moral je oditi. Z avtobusom se je odpeljal v Tripolis in začel iskati koga, ki bi mu pomagal priti v Italijo. Tudi on je pristal v Gergarišu. Pridružil se je skupini. Strpali so jih v hangar. Bilo jih je tisoč, morda tisoč petsto, se spominja. Ni bilo postelj, ampak so spali na tleh, v peklenski vročini čez dan in v mrazu ponoči, da so se tiščali drug ob drugem. Komaj so čakali na odhod, ki pa nikakor ni hotel priti. V četrtek so jih končno obvestili, da bodo na pot odšli v soboto.
