Brez strehe nad glavo je ostalo 420 posameznikov in 183 družin. Ob tej armadi revežev, ki iz mnogoterih razlogov ne morejo, nočejo ali ne znajo krmariti svojega življenja skozi ta podivjani kapitalizem, se seveda vsakemu poraja kopica vprašanj: Kaj pomeni ta grozljivo vrtoglava številka? Je to dokončen razkroj naše družbe? Kje so danes vsi ti ljudje in kam po deložaciji sploh lahko gredo? Je naš socialni sistem v resnici tako slab, da meče ljudi na cesto, ali morda tudi nekateri živijo tako, da izigravajo in ne plačujejo obveznosti?
Za temi pretresljivo visokimi številkami se skrivajo pretresljive zgodbe, a tudi rešitve.
CSD CELJE – 124 DELOŽACIJ
Nihče ni ostal brez strehe nad glavo, nas je pomirila Olga Bezenšek Lalič, direktorica CSD Celje, kjer je bilo v lanskem letu kar 125 deložacij. Seveda je zaskrbljena nad tako močno povečanim številom ljudi v stiski, vendar obenem zagotavlja, da država v taki situaciji dobro poskrbi za ljudi in da so za prav vse, ki so jih deložirali na njihovem območju, našli namestitev in rešitev.
»Nihče ni ostal brez strehe nad glavo. Nekateri so nameščeni v bivalne enote preko občine, drugi so šli k sorodnikom ali poiskali namestitev v tržnih stanovanjih. Samske osebe so večinoma odklonile namestitev v zavetišče za brezdomce, izjemoma so se tja zatekle za kakšen dan, dva in potem poiskale namestitev drugje.«
Družin ne ločujemo! Bezenšek Laličeva je tudi zagotovila, da so vse družine ostale skupaj in da se jih po deložaciji ni ločevalo. »Naša naloga je, da jih ohranimo skupaj. Velikokrat smo se na centru soočali z domnevami drugih služb in pritiskom javnega mnenja, da so starši, ki ne plačujejo položnic in spravijo družino pred morebitno deložacijo, neodgovorni. Na takšne krute izjave smo se ostro odzivali in vedno zagovarjali družino, ki smo ji dolžni pomagati, predvsem pa vztrajati, da ostane skupaj.«
Pridite pravočasno! Možnosti centrov za socialno delo so seveda omejene, predvsem takrat, ko izvršba že trka na vrata, je opozorila Olga Bezenšek Lalič. Tistim, ki so še pred izvršbo, lahko na CSD pomagajo tako, da naredijo skupaj načrt odplačevanja, da koordinirajo lokalne, nevladne in humanitarne organizacije, ki lahko ali so dolžne pomagati, in predvsem pomagajo plačati položnice.
»Za tiste z velikimi dolgovi oziroma tiste, ki jih dejansko deložirajo, pa pomagamo poiskati neko rešitev. Naj poudarim, da mi kot CSD nimamo svojih namestitev, lahko jim samo pomagamo pri iskanju na trgu ali na občini. Pri tem zelo pogosto upoštevajo naša mnenja, naša priporočila. Zelo dobro sodelujemo z agencijo Nepremičnine Celje d.o.o. (ta upravlja tudi neprofitna stanovanja in bivalne enote, op. a.), kjer pogosto upoštevajo naša mnenja glede nujne namestitve v bivalne enote za ljudi, ki so v hudi stiski. Res je pa, da bi v teh časih potrebovali več enot za nujno namestitev,« je povedala Bezenšek Laličeva.
Koliko je izigravanja socialnega sistema? A kako je sploh mogoče, da se v državi, ki vendarle velja za socialno, skoraj vsak dan zgodita dve deložaciji, njihovo število pa se še povečuje? Ali ni nekaj hudo narobe s socialnim sistemom, ki ljudi ne more zaščititi pred izgubo strehe nad glavo, potem ko se jim zgodi kaj nepredvidljivega, na primer bolezen, izguba službe, ločitev, smrt partnerja? Je med deložiranci več takih, ki res ne zmorejo, ali so morda tudi taki, ki izigravajo socialni sistem pomoči in je neplačevanje obveznosti zanje slog življenja?
Socialni delavci pomagamo in ne obsojamo. Direktorica celjskega CSD je poudarila, da so socialni delavci tam za to, da ljudem pomagajo, in ne za to, da bi kogarkoli obsojali, čeprav je velikokrat vse skupaj hudo nepravično. Po eni strani, je pripovedovala, je ogromno upokojencev z zelo nizkimi, celo minimalnimi dohodki, ki redno plačujejo vse stroške in se sploh ne obračajo na CSD. Tudi varstvenega dodatka nočejo prejemati, da ne bi z njim obremenili svojih otrok. Po drugi strani pa nekateri ljudje izgubijo občutek, da je treba v življenju plačevati, in tega sploh ne čutijo kot svojo dolžnost. Ta vzorec se je še posebej razvil v zadnjih letih, skupaj s krizo, ko je ogromno ljudem padel standard ter preprosto ne znajo ravnati z denarjem in ga pravilno razporediti. Marsikdo je bil zaposlen in je čisto solidno živel, potem pa zgubil zaposlitev ali podjetje, šel v stečaj, izgubil premoženje v nespametnih tržnih kalkulacijah ...
