»Pri ljudeh večkrat opazim, da se ne znajo odločiti. Vendar je življenje eno samo odločanje, tako na zasebnem kot službenem področju. Sama sem se navadila, da odločitev ne prelagam na druge, tudi zavlačujem ne z njimi. Si pa pred končno odločitvijo vzamem čas, da zadevo do potankosti preučim.« Sedeminštiridesetletna Nataša Pirc Musar se lahko pohvali z zelo bogato kariero. Pravnica, ki je med študijem delala kot stevardesa in se zaljubila v letala, novinarka na radiu, voditeljica televizijskega dnevnika na nacionalni in komercialni televiziji, vodja službe za korporativno komuniciranje v družbi Aktiva Group, direktorica centra za izobraževanje in informiranje na vrhovnem sodišču, informacijska pooblaščenka, od oktobra lani ustanoviteljica in direktorica odvetniške družbe, od 9. decembra pa tudi zaprisežena odvetnica.
29. junija ste prevzeli predsednikovanje v naši največji humanitarni organizaciji. Med ljudmi krožijo govorice, da ste dobili dobro plačano službo. Kako je s tem?
Meni daje kruh moja odvetniška pisarna in tako bo tudi ostalo. Funkcija predsednika Rdečega križa v Sloveniji je častna, neprofesionalna in neplačana, hkrati pa predsednik kot zakoniti zastopnik odgovarja z vsem svojim premoženjem. Ko so me povabili na RKS, sem vedela, da bo to veliko breme in odgovornost. Z bremenom bom že, to sem si dala na ramena. Odgovornost, ki jo čutim do organizacije in predvsem do ljudi, ki so potrebni pomoči, pa je neizmerna.
Domnevam, da se ljudje ravno ne grebejo za to funkcijo.
Meni se zdi, da je častno biti na vrhu take organizacije. Mogoče je časti malce manj kot odgovornosti. Veliko sem razmišljala, ali iti v to ali ne. Tisti, ki so me predlagali, so ocenili, da RKS v teh časih potrebuje nekoga, ki je progresiven. V meni so prepoznali človeka, ki ima energijo in voljo, da bo stvari premaknil naprej. Zdaj, ko sem pristala, se bom maksimalno potrudila. Taka sem, da ko se enkrat za nekaj odločim, ne obžalujem, poti nazaj ni več. Ne razglabljam več, samo še delujem.
RKS je od februarja 2001, ko se je izkazalo, da je generalni sekretar Mirko Jelenič denar organizacije posojal prijateljem, poslovnim sodelavcem in znancem, hkrati se je ukvarjal z drugimi pridobitnimi posli, povezanimi s sumi korupcije, na slabem glasu. Bo ena vaših nalog tudi ta, da boste naredili red in tej instituciji vrnili ugled?
Zagotovo je tudi to padlo na moja pleča. Afera z Jeleničem je RKS-ju nedvomno naredila veliko škodo. Na srečo novih afer odtlej ni bilo. Leta in leta je treba delati dobro in pošteno, da se bo tisto, kar se je zgodilo v preteklosti, morda enkrat izbrisalo iz spomina ljudi. Organizaciji je treba vrniti ugled tudi zaradi vseh prostovoljcev, več kot 14 tisoč jih je, ki z dušo in srcem delujejo v njej. Ti ljudje si zaslužijo, da RKS spet postane ugledna in spoštovana humanitarna organizacija. Moj moto je, nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. In, ko greš enkrat v tako veliko organizacijo – sestavljena je iz 56 območnih združenj –, so zagotovo nekatere stvari, ki ne tečejo dobro. Moj prihod na RKS lahko jemljete kot nekakšen krizni menedžment. Treba bo pregledati zastarele procese dela in tokove denarja, s tem se zadnja leta ni nihče poglobljeno ukvarjal. Pa nočem reči, da je denar curljal v neprave vode. Ena mojih primarnih nalog bo tudi ta, da najdem zaloge, ki bodo omogočile, da se bo lahko še več denarja prelilo v našo primarno humanitarno dejavnost. RKS na leto obrne osem milijonov evrov denarja, od tega gre letno 600.000 evrov samo za pakete s hrano skupaj s stroški hrane in z dodatnimi aktivnostmi, ki so vezane na to. To je ogromen znesek, ki, žal, v socialnem smislu kaže na pravo podobo Slovenije. Se mi pa zdi narobe, da mnogi RKS povezujejo zgolj z razdeljevanjem hrane. Za ljudi, ki so v stiski, je hrana primarni element, vendar za dostojno življenje potrebuješ še mnogo več. Zato že razmišljamo tudi o nudenju laične psihosocialne pomoči. Humanitarna organizacija, kakršna je RKS, mora biti tisti jeziček na tehnici, seveda v sodelovanju z državo, ki na psihosocialnem področju pazi, da ljudje, ki so na robu, ne gredo čez ta grozljivi in lahko tudi tragični rob. To je naloga humanitarizma in humanitarnega prava.
Zadnje čase se veliko govori tudi o hotelu Arija na Debelem rtiču, ki posluje z izgubo. Nekaterim se zdi sporno, da hotel deluje kot gospodarska družba.
Hotel Arija je nekakšen Damoklejev meč, ki je sedel na pleča RKS-ja. Lahko se zgodi, pa vendarle upam, da ne, da bi RKS moral hotel plačati dvakrat. Naša zakonodaja je tako nesrečno napisana, da nas lahko, čeprav smo izvajalcu, torej Vegradu, plačali vse, tožijo podizvajalci, ker jim izvajalec ni plačal. To je z vidika poštenosti in enakopravnosti popolnoma zgrešeno. Kar pa se tiče vašega vprašanja o tem, da hotel deluje kot gospodarska družba: hotel je bil narejen za to, da bi se dobiček prelival v humanitarno dejavnost. To ni sporno, tudi drugje po svetu humanitarne organizacije iščejo različne poslovne modele, ki jim prinašajo dodatne vire denarja za opravljanje njihove dejavnosti. V hrvaškem Rdečem križu so pred poletjem s sanitetno opremo za prvo pomoč opremili počitniške nahrbtnike in jih prodajajo na bencinskih servisih. Razmišljam, da bi nekaj podobnega naredili tudi pri nas. Humanitarne organizacije morajo biti danes iznajdljive, saj nobena država, tudi Švedska in Švica ne, ni več tako bogata, da bi lahko živela vse svoje socialno ogrožene ljudi in bi lahko dajala neznano veliko denarja humanitarnim organizacijam.
Čeprav je RKS največja humanitarna organizacija v Sloveniji, je, ko govorimo o humanitarni pomoči, veliko pogosteje omenjeno ime Anite Ogulin.
To samo pomeni, kako pomembno je, da je v organizaciji človek, ki lahko da svoj obraz, svojo voljo in svojo energijo, da se voz premakne naprej. Povsod, v čisto vsakem podjetju, zavodu, društvu, so ključni ljudje. Če imaš ti zgolj pisarno s fikusom in ne postaviš svojega obraza, svojega imena za tisto, v kar verjameš in je tvoje poslanstvo, napredka preprosto ni. Anita Ogulin je obraz Zveze prijateljev mladine, jaz pa bom poskušala tak obraz najti med ljudmi naše organizacije. A ne bom iskala samo nove Anite Ogulin, iskala bom tudi zgodbe. Ko sem bila pred mesecem dni v Postojni na prireditvi krvodajalcev s tega območja, je na oder stopil plezalec in povedal svojo zgodbo. Padel je iz stene 40 metrov globoko in preživel tudi zaradi – mislim, da 164 – doz krvi, ki jih je dobil. Rekel je, da mora njegovo življenje trajati vsaj toliko časa, da bo tudi sam dal 164 doz krvi in pomagal. In to so te zgodbe, ki se jih premalo sliši.
