Prav plazilci in dvoživke so tista vrsta eksotičnih živali, ki jih je pri nas zdaj res že veliko. Nekaj lastnikov oziroma rejcev ima tudi zelo strupene kače, kot je gad ali klopotača. Enega teh je nedavno ugriznila mehiška klopotača, posledice pa so bile hude in bi bile usodne, če ne bi z Dunaja pripeljali protistrupa.
Treba je vedeti, da živali, ki jih imajo ljudje doma v terarijih, niso bile ujete v naravi, temveč so bile večinoma rojene v ujetništvu. Nepoznavalcem se še sanja ne, koliko različnih vrst se prodaja že na sejmih na slovenskih tleh, ponudba na velikih evropskih sejmih pa je po besedah nekaterih prav neverjetna.
Evidenco o izvoru živali, katerih lastniki so Slovenci, vodijo na ministrstvu za okolje in prostor v okviru Agencije RS za okolje (ARSO). Ker meja v Evropi ni več, si lahko pravzaprav vsak pripelje domov, kar pač želi. Tudi kače so že menda potovale po pošti, ščurki pa zagotovo. Vendar tega ni tako veliko, da bi se ob branju tehle vrstic morali ustrašiti, da vam bo naslednjič kaj skočilo iz poštnega paketa.
Naši zakoni glede lastništva eksotičnih živali so usklajeni z evropsko zakonodajo, kot pa je pri nas že v navadi, imamo celo strožje predpise – glede zagotavljanja minimalnih življenjskih pogojev, na primer, kjer je za večino vrst navedeno, kakšno in kako veliko mora biti bivališče.
Nikar želve v ribnik! Če pa bi želeli doma gojiti tujerodno prostoživečo žival, torej eksotično, morate zaprositi za dovoljenje pristojno ministrstvo in del tega dovoljenja je tudi presoja o vplivu na naravo. Tudi naša sogovornica je v preteklosti opravljala funkcijo takega presojevalca in v sodelovanju z biotehniško fakulteto jo spet. »Namen presoje je, da se prepreči vnos vrst, ki bi bile lahko invazivne za naše vrste. Strokovnjak presodi, kaj bi se zgodilo, če bi taka žival prišla v naše okolje. Pri akvaristiki oziroma teraristiki gre večinoma za tropske vrste, ki ne bi preživele naše zime.«
Na ravni Evropske unije pa se pripravlja nova zakonodaja, ki bo omejevala in oteževala uvoz živali, saj se je strokovna javnost začela zavedati problematike nekaterih invazivnih živalskih vrst. »Naj navedem grške kornjače, ki so postale ogrožena vrsta in so na rdeči listi. Ljudje so te želve namreč prinašali domov za svoje hišne ljubljenčke kar z dopusta. Tako se je njihovo število v naravi drastično zmanjšalo. V Sloveniji pa so želve rdečevratke ljudje spuščali v ribnike in tam so se začele tudi razmnoževati, zato je naše slovenske avtohtone želve – močvirske sklednice – vedno manj,« je povedala Nika Leben.
V Sloveniji so dvoživke in plazilci zaščiteni, so na seznamu ogroženih vrst in jih v naravnem okolju ne smemo motiti, kaj šele pobirati. Tako v domačem terariju ne smemo imeti belouške ali smokulje, ki smo jo ujeli v naravi. Prav tako si moramo za lastništvo naših živalskih vrst pridobiti potrdilo o njihovem izvoru – da žival ni iz narave, ampak je bila vzgojena v ujetništvu.
Ocena psihologa in banka protistrupov. Čeprav je na kakšnem internetnem portalu, kjer se ljudje zanimajo za nakup eksotičnih živali in si izmenjujejo koristne izkušnje, zaslediti izjave, da imaš lahko doma tudi orangutana, če se ti zahoče, ni tako preprosto. »Da bi doma lahko imeli zveri (npr. pumo ali tigra) ali primate (šimpanz, gorila, orangutan, gibon), bi potrebovali posebno dovoljenje, saj bi se uradni organ želel prepričati o zagotovljenih prostorskih razmerah. Za majhne živali v terarijih bi bili tako strogi ukrepi nesmiselni, bi pa bilo to koristno pri strupenih kačah. Osebno se zavzemam za to, da bi bila starostna meja potencialnega lastnika strupenjače 21 let, dobrodošla pa bi bila tudi psihološka ocena njegove osebnosti – vsaj za tiste, ki imajo več strupenjač. Prav tako bi morali biti nujni izobraževanje, tečaji, praktična izvedba … In ne nazadnje, v Sloveniji bi morali ustvariti banko protistrupov za vse tiste živali, ki jih imajo pri nas kot hišne ljubljenčke,« je bila jasna Lebenova.
