Sedeminpetdesetletni Peter Špiler je pred 15 leti ugotovil, da bo s svojimi moralnimi načeli težko preživel v kapitalističnem svetu.
Po izobrazbi pravnik, po prepričanju policist, po duši pa ljubitelj umetnosti, skrbnik etnološke dediščine in kmet. Sedeminpetdesetletni Peter Špiler je pred 15 leti ugotovil, da bo s svojimi moralnimi načeli težko preživel v kapitalističnem svetu. »Nazadnje sem delal kot prokurist v založništvu in medijih. Ves čas je bilo treba podpisovati dokumente, ki meni, po duši miličniku, niso bili pogodu. Kmalu sem postal trn v peti lastnikom, ki niso imeli nobene želje po razvijanju podjetij, ampak so jih samo kupovali in uničevali. Vedno bolj sem se želel umakniti iz tega ponorelega sveta.« Vrnil se je v domačo vas, idilični Kostanjek, ki leži na meji med Krškim, Brežicami in Kozjanskim, in tam začel znova. Vrata domačije je na stežaj odprl umetnikom, pa tudi ljubiteljem dobre domače hrane in vina.
Vrnitev v domače kraje. Čeprav si Peter niti v sanjah ni predstavljal, da se bo še kdaj vrnil v domače kraje – odšel je namreč že pri rosnih 14 –, se je tako, kot se v življenju rado zgodi, obrnilo po svoje. »Ko se je v naši družini zgodila tragedija, sem dobesedno pobegnil od doma. Moj starejši brat je pri 16 umrl za levkemijo. Mama si ni nikoli opomogla, kmalu je umrla tudi ona.« Vpisal se je v kadetsko šolo za miličnike v Tacnu. Mlad fant s podeželja, doma iz krajev na koncu Kozjanskega, se je srečal s povsem drugim svetom. »Na začetku mi je bilo zelo težko, tudi zato, ker sem mislil, da se nikoli več ne bom vrnil domov. Močno sem pogrešal te naše prelepe kraje.« Ko je ob delu doštudiral pravo, se je začel počasi vzpenjati v poslovnem svetu. »Imel sem kar pestro poklicno pot. Po končani pravni fakulteti sem postal vodja pravne službe v tedanjem Rudniku kaolina in kalcita v Kamniku, potem sem se poročil in preselil v Celje ter postal direktor Prevozništva Celje. Kasneje sem bil nekaj let samostojni podjetnik, se vrnil v redno službo, nazadnje sem se ukvarjal z mediji in založništvom. Med drugim sem pomagal postaviti na noge eno od radijskih hiš. Ko so naši ambiciozni vlagatelji želeli prevzeti sarajevsko Oslobođenje, sem sodeloval kot prokurist. Posla nismo sklenili, mene pa je vse skupaj začelo sesuvati. Veste, jaz sem po srcu in prepričanjih ostal miličnik.« Potem pa mu je umrl oče, in ker nobeden od dedičev – ima še dve sestri in brata –, ni pokazal interesa, da bi prevzel kmetijo, se je odločil, da jo prevzame sam. Sprva je bila zanj zatočišče, tam je lahko svobodno dihal, potem se je lotil njene obnove. »Deset let sem potreboval, da sem dokončno prišel k sebi. Pomagala mi je narava. Najprej sem začel saditi trto. Čisto po svoje sem se lotil tega dela. V tem smislu sem inovator, kletarim precej alternativno. Moja rdeča vina dozorijo na drožeh, nič jih ne žveplam. Grozde pobiramo ročno, vsako jagodo skrbno pregledamo.« Naredil je tudi svojo blagovno znamko, poimenoval jo je Vidovo vino. Posvetil jo je mami, dedu in bližnji farni cerkvici. »Mama je vedno govorila, da bo po njeni smrti vse propadlo. Dokazal sem ji, da se je motila.« V spomin nanjo je na etiketah njena fotografija, ko je bila stara 16 let. Danes bi bila verjetno ponosna nanj, ohranil je kmetijo, nadaljuje tradicijo njene domače kuhinje, njegova vina pa cenijo tako doma kot čez mejo. Zanje je prejel kar nekaj priznanj in nagrad.
Staro in novo z roko v roki, ko se združita tradicija in umetnost. Ko se je Peter vrnil na posestvo, je prosti čas in denar namenjal za obnovo zgradb na posestvu. Obnovil je zidanico iz leta 1857. Pravljična kamnita hišica, krita s slamo, ki gleda na njegovo domačijo, je postala galerija sodobne umetnosti, po potrebi se prelevi tudi v poročno dvorano. Obnovil je tudi podirajoča se kozolec in hlev. V nekdanjem hlevu je uredil prostor za druženje, ki ga pozimi greje krušna peč, ob koncih tedna pa iz njega zadiši po domačem kruhu in slastnih jedeh. Kuhajo samo pristne lokalne jedi, kot je korenjevec, jed iz treh vrst korenja s fižolom in veliko čebule, juho s štruklji, polnjenimi z drobnjakom, za glavno jed pa pečenko iz krškopoljskega prašiča, domače koline, žgance in seveda jabolčni zavitek iz domačih, kozjanskih jabolk. Ko se človek dobro podkrepi, je čas za degustacijo Špilerjevih vin. Tudi ta so nekaj posebnega. Vidovo rdeče vino je iz žametne črnine in modrega pinota. V Vidovem belem vinu pa so rumeni plavec, sauvignon, chardonnay in zeleni silvanec. Da se v človeku zbudijo res prav vsa čutila, poskrbijo še slike in skulpture priznanih umetnikov. Peter je še posebej ponosen na skulpturo prednikov, ki jo je na njegovi domačiji ustvaril kipar Jakov Brdar.
Več preberite v tiskani Zarji (št.5, izid: 21.7.2015).