Končno, si je marsikdo rekel, saj smo ga pogrešali že dobrih osem mesecev. »Kdaj se boste vrnili na ekrane?» ga gledalci pogosto sprašujejo, odgovora pa – za zdaj – še nima, saj je za njim šele prvo leto štiriletnega mandata odgovornega urednika razvedrilnega programa na nacionalni televiziji. Sooča se s povsem novimi nalogami, novim izzivi, pa tudi s povsem novimi težavami.
Bistveno se je spremenil tudi njegov urnik, le začetek dneva je enak – vstaja ob 6. uri in nadaljuje v telovadnici. Potem pa dela do poznega popoldneva ali celo večera. Letos prvič ne bo mogel na dopust julija, vendar željo po oddihu kompenzira z vznemirjenjem, s katerim ga navdajata delo in priprava jesenske sezone. Ugotavlja sicer, da je pri uredniški funkciji manj ustvarjalnosti in več birokracije, kot je pričakoval, vsekakor pa je to zanimiv izziv, ki mu prinaša tudi nov življenjski slog.
Pogled z druge strani. Priznava tudi, da je v tem dobrem letu »požrl nekaj grenkih pilul in vzel nekaj težkih lekcij«, a tega ne obžaluje. To je pač del posla, pravi. Kot tudi to, da vseskozi spoznava ljudi v novi in ne vedno prijazni luči. Mu pa tudi take izkušnje niso vzele poguma in odločnosti.
»Ko sem imel svojo oddajo, sem z ekipo, v kateri smo se dobro razumeli, delal v svojem vrtičku. Težave, brez katerih nikjer ne gre, so se mi zdele velikanske. Z moje današnje pozicije pa so videti povsem drugače, precej neznatne.« Kot odgovorni urednik »obdeluje veliko vrtičkov« z veliko različnimi sodelavci, različnimi poklici, profili, in vsak prinaša s seboj svojo zgodbo. In težave. Funkcijo je sprejel prepričan, da bo s korektnim delom in sodelovanjem v okviru danih možnosti dosegel, kar se le da v težkih časih odpovedovanja in varčevanja. Tega pa seveda ni mogoče doseči čez noč, čeprav bi to želel.
V zakup je moral vzeti tudi dejstvo, da odnosi s kolegi ne bodo ostali enaki; čeprav si želi, da v svojem bistvu ti ne bi bili porušeni vsaj tam, kjer so bili zares pristni. Poudari, da je treba za to delati vsak dan. Pogosto razmišlja, ali se kolegi do njega obnašajo tako, kot so se do prejšnjih urednikov, in ali od njega pričakujejo več. Do tega spoznanja pa je težko priti. Kdor ga dobro pozna, ve, da Mario ne prenaša dobrikanja, s tem se pri njem ne pride daleč. Štejejo le delo in rezultati.
Odnosi so se spremenili. Kljub vsemu se odnosi z novo funkcijo hočeš nočeš spremenijo. Dolga leta je s kolegicami in kolegi »debatiral, modroval ali pa kramljal kar tako in so skupaj rekli tudi kakšno o urednikih«. Danes, ko je urednik in mora sprejemati odločitve, se zaveda, da je sam predmet kritike. To razume in ga ne moti; ve, da mora ostati pravičen in pošten. Moti pa ga, če zaradi ozkih sebičnih interesov doživlja napade na osebni ravni, ki znajo biti grobi, primitivni in celo vulgarni. »Veljam za prijaznega in vljudnega, to pa ne pomeni, da ne znam biti tudi precej neprijeten, če gre za krivične napade, laži, manipulacije. Nisem naiven, da ne bi razumel, kaj se skriva za besedami, ki pogosto ne govorijo o pravih rečeh in spretno skrivajo resnico.« Pravi, da sicer ni zamerljiv – z zamerljivim karakterjem kot urednik ne moreš preživeti, priznava pa, da »težko pozabi težke besede«. Tudi mantra »to je vendarle samo služba«, ki mu jo je svetovala dobra prijateljica Lorella na zadnjih Melodijah morja in sonca, ne pomaga dovolj, dokler je povsem ne ponotranjiš, da lahko z distanco gledaš tudi na težke trenutke. A na srečo je tudi veliko lepih dni in veliko dobrega vzdušja, predanih kolegov, veselja ob uspehih. To veliko šteje in preplavi tisto slabo.
