Pred kratkim je dr. Urško Sešek Crnkić, znanstvenico in terapevtko, ki jo starši poiščejo zaradi pomoči otrokom z učnimi težavami, obiskala dijakninja prvega letnika srednje šole s težavami pri pomnjenju učne snovi. Ker ni imela pridruženih težav, kot jih imajo pogosto drugi otroci, s katerimi se ukvarja – disleksije, anksioznosti, motnje pozornosti, skotopičnega sindroma … – je glede na opis njene mame, namreč da se dekletu po učenju, ko spet vzame v roke telefon, naučena snov kar »izbriše«, pomislila, da se ji dogaja digitalna demenca. To seveda ni osamljen primer učnih težav zaradi pretirane uporabe zaslonov, je bilo pa prvič, da se je težava pokazala tako očitno v povezavi s pomnjenjem snovi, pravi.
Starši so bili zaskrbljeni, ker je hčerki v osnovni šoli šlo kar dobro. Sicer ni ravno rada brala, z matematiko se je bilo treba malo potruditi, je bil pa njen uspeh soliden. Ukvarja se s športom, je ustvarjalna, družabna, ima poklicne želje, ni v stresu, toda srednjo šolo je začela z enico. Dekle je verjetno presenetil ta prehod na višjo raven šolanja, ker pa je starše vseeno zaskrbelo, kako bo šlo naprej, saj se, kot kaže, ne zna učinkovito učiti, onadva pa tudi ne moreta več sedeti z njo, so se obrnili po pomoč k Seškovi.
Koliko ur je otrok na telefonu?
Eno prvih obveznih vprašanj, ki jih Seškova zastavi staršem, je, koliko ur na dan povprečno je otrok na telefonu oziroma na zaslonih. Dekličina mama se je za to zavzela in njeno vedenje podrobno opazovala. Ko so se srečali, je Seškovi povedala, da če je hči najprej na telefonu in se gre potem učit, je povsem utrujena. Če pa se najprej uči, potem pa vzame v roke telefon, utrujena sicer ni, se ji pa vsa snov, ki se jo je naučila, »izbriše«. »Pa problem ni bil v tem, da se ne bi naučila, starši so bili zraven in so videli, da se je naučila, a se je izbrisalo,« pravi Seškova, ki se je ob tem spomnila knjige Digitalna demenca, v kateri dr. Manfred Spitzer, eden najpomembnejših nemških raziskovalcev delovanja možganov, preučuje vpliv zaslonov na možgane. Ko je knjigo prebrala, ji je hitro postalo jasno, da se tej punci in še mnogim našim najstnikom dogaja točno to, kar je v naslovu knjige – digitalna demenca.
»Dr. Spitzer podrobno razloži, kako v možganih poteka učenje, zakaj je to bistvena funkcija našega živčnega sistema in kakšna je povezava z demenco. Na kratko bi lahko povzeli, da je učenje izgradnja novih povezav med živčnimi celicami. Te prenašajo signale med različnimi deli možganov, pa med možgani in različnimi deli telesa. Zato lahko čutimo, razmišljamo in delujemo. Pozabljanje, katerega ekstrem je demenca, pa je izgubljanje, brisanje oziroma razgradnja teh živčnih 'stezic‘. Torej, demenca je obraten proces od učenja. In najprej pozabimo tisto, kar je najbolj sveže. Tisto se najlažje izbriše – ne glede na to, kaj točno je sveže spomine povozilo. Pri starejših so to pač drugi faktorji, pri današnjih mladostnikih pa so to v veliki meri vsebine z zaslonov.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 19. november 2024.
