"Imam hčerko, staro 15 let, in sina, starega 12 let. Sem ločena in v zvezi s partnerjem, s katerim že pol leta živiva skupaj, preselil se je k nam. Rada ga imam, a sem se žal znašla pred dilemo, ko se sprašujem, ali se nisem spet napačno odločila. Za razliko od bivšega moža, ki je precej starejši od mene in ima iz svojega prvega zakona že odrasle otroke, je partner opazno mlajši od mene in vedno bolj se mi zdi, da ničesar ne jemlje resno. Na začetku mi je bilo to všeč, počutila sem se razbremenjeno, saj je bil bivši mož čemeren in zategnjen. Vse je jemal smrtno resno, kar naprej sem se mu morala opravičevati in se zagovarjati. Otroka je imel rad, a nekako ni znal z njima. Zdaj sta se mu začela umikati. Sin še želi iti k njemu, hčerka se upira, k njemu gre, da ji kaj kupi, drugače ne. Kadar sta pri njem, vztraja, da naredita obveznosti ali vsaj najnujnejše za šolo, sin je to na neki način sprejel, ker ve, da bo v tem primeru lahko potem igral igrice, hčerka nikakor. Partner se z njima kar razume, ampak se obnaša bolj kot njihov kolega, večinoma jima daje le potuho in najpogosteje potegne z njima. Pravi, da zato, ker se mu ne ljubi z njima prerekati, predvsem pa, ker nista njegova. Rad poskrbi zase in gre za ves popoldan kolesarit, kadar se da, drugače pa zavije v fitnes, pravi, da brez gibanja ne more.
Hčerki to pride prav, očita mi, da jo razume le on, midva z očijem pa ji samo teživa. Vpije, da sem najslabša mama, da jo samo zatiram, kadar jo skoraj prisilim, da gre k očetu ali vztrajam, da se mora učiti. Me je pa pretreslo, ko je rekla, da je oči sicer siten, a pri njem ve, da ji bo pomagal, pri mojem sedanjem partnerju pa ne ve, pri čem je. To mi je omenil že sin, a ga zaradi mladosti nisem jemala čisto resno. Veliko ji obljublja, takrat resno misli, potem pa pride kaj vmes in na vse pozabi."
- Lili
EVA ODGOVARJA
Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja,
družinska terapevtka in vedenjska terapevtka, tudi avtorica knjig
Izziv poroda in Poporodni izziv ter Izzivi sodobne vzgoje
Sklepam, da je med vašim bivšim možem in sedanjim partnerjem kar velika starostna razlika.
To se odraža tudi na njunem odnosu do sveta. Če bi malo »psihologizirala«, bi rekla, da ste prvič iskali nekakšno očetovsko figuro in varnost, ki pa vam je potem zaradi resnosti začela presedati, drugič so vas pritegnili mladost, radoživost in obeti razposajenosti. Pritegnil vas je lahkoten pogled na življenje, zdaj pa vam prav to, kar ste na začetku občudovali, začenja iti na živce. Ne morem se znebiti občutka, da ste na neki način postali mama tretjemu »otroku«, ki je prepričan, da mu pripada predvsem skrb zase, če pa mu ostane kaj časa, pa tudi za vas in otroka. Seveda ne za resno delo, ampak za uživanje in lahkotno polzenje skozi življenje ob vnaprejšnjem izogibanju obveznostim, ki mu niso pogodu.
Potuha vašega partnerja ni znak ljubezni, ampak je zgolj lagodnost.
Saj ni rečeno, da mora vedno potegniti z vami, se pa mora o pomembnih rečeh nujno posvetovati z vami, vi ste šef. Dajanje potuhe otrokom na začetku prinese kar nekaj dobitnih točk, najstniki jo znajo s pridom obrniti v svojo korist, na srečo pa se tudi njima že svita, kaj je za to potuho in kdaj so obljube le prazne besede, kar v vašo družino ne prinaša stabilnosti.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 15. oktober 2024.
