Pravijo, da se kopica novosti razvije bodisi iz lenobe (ker se nam ne ljubi z nečim truditi, si izmislimo lahkotnejšo pot) ali iz potrebe. Američana, prijatelja Joel Pritchard in Bill Bell iz Bainbridge Islanda v zvezni državi Washington, sta si neko poletje belila glavi, kako zabavati svoje otroke med počitnicami. Ker nista imela vseh potrebnih pripomočkov za badminton, sta uporabila kar tisto, kar sta imela pri roki – loparje za namizni tenis in plastično žogico z luknjicami, in to je na koncu privedlo do izuma nove igre. Kmalu sta postavila še preprosta pravila in igro poimenovala pickleball. Teorij o tem, kako je igra dobila svoje nenavadno ime, je več. Najpogostejša razlaga je, da sta igro poimenovala po družinskem psu Pritchardovih Picklesu, ki je rad tekal za žogico.
Nekaj vmes
Pickleball se igra na igrišču, ki je podobno tistemu za badminton, vendar nekoliko večje od igrišča za namizni tenis. Igra poteka na igrišču, velikem 6,1 x 13,4 metra, in se lahko igra v dvojicah (štirje igralci) ali posamezno (dva igralca). Za igro potrebujete loparje, ki so večji od loparjev za namizni tenis, a manjši od loparjev za tenis, in plastično žogico z luknjami. Igra poteka tako, da igralci udarjajo žogico prek mreže, ki je postavljena na višino 86 centimetrov v sredini igrišča in 91,4 centimetra ob straneh. Osnovni cilj igre je, da žogica pristane na nasprotnikovi strani igrišča, ne da bi jo nasprotnik uspel pravilno vrniti. Zmaga tisti, ki prvi doseže enajst točk (ali več, če je prednost vsaj dve točki). Igra zahteva hitrost, natančnost, koordinacijo in strategijo, saj mora igralec skrbno izbirati trenutke za agresivne udarce ali taktične poteze.
Preprosta pravila
Pickleball ima dokaj preprosta pravila, kar je eden izmed razlogov za njegovo priljubljenost med igralci vseh starosti. Zasnovana so tako, da zagotavljajo hitro in dinamično igro, ki tako začetnikom kot izkušenim igralcem omogoča dobro zabavo. Igra se začne s serviranjem. Tisti, ki servira, mora udariti žogico izza črte za servis, pri čemer mora žogica poleteti po diagonali na nasprotno stran igrišča. Pristati mora v nasprotnikovem servisnem polju, sicer se servis ne prizna. Pomembno pravilo je, da se servis izvaja pod roko, kar pomeni, da mora žogica zadeti spodnji del loparja in leteti navzgor. Če žogica zadene mrežo, vendar pade v pravo polje, se servis ponovi. Eno glavnih pravil pickleballa je pravilo »dvakratnega odboja«, ki zahteva, da mora žogica enkrat odskočiti na vsaki strani igrišča, preden lahko igralci začnejo žogico udarjati v zraku. To pomeni, da mora igralec počakati, da žogica odskoči, preden jo vrne, prav tako mora nasprotnik žogico pustiti odskočiti ob vrnitvi. To preprečuje, da bi igralci takoj po servisu napadali mrežo in pridobili preveliko prednost.
Igrišče je razdeljeno na več območij, vključno s posebno cono, imenovano kuhinja. To je področje neposredno ob mreži in meri približno dva metra od mreže na vsaki strani. Igralci ne smejo udarjati žogice, ko stojijo v "kuhinji", razen če žogica najprej odskoči. To pravilo preprečuje agresivne napade iz bližine mreže in dodaja igri taktično dimenzijo. Točke se v pickleballu dosegajo le med lastnim servisom. Igralec ali ekipa, ki servira, lahko dobi točko, če nasprotna ekipa ne uspe pravilno vrniti žogice ali naredi napako (npr. če žogica pade izven igrišča). Igra se običajno do enajst točk, vendar mora biti prednost zmagovalca vsaj dve točki. Na primer, če je rezultat 10 : 10, se igra nadaljuje, dokler eden izmed igralcev ne doseže prednosti dveh točk. Ko ena ekipa doseže šest točk, se zamenja stran igrišča, da bi zagotovili poštene pogoje glede osvetlitve ali morebitnih neenakosti igrišča.
Ste vedeli, da je priljubljen tudi v Sloveniji? Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 15. oktober 2024.
