S kakšnimi težavami se zakonci najpogosteje obračajo na vas?
Čustvena distanciranost in odtujenost. Ob starševski, službeni in še kakšni drugi prezaposlenosti zakonca pogosto nimata več dovolj časa zase. Ker ne posvečata dovolj pozornosti svojemu odnosu, izgubita stik in postaneta nezadovoljna. Nato lahko sledi nekonstruktivno reševanje konfliktov, ko drug drugega obtožujeta za lastno nezadovoljstvo. Veliko parov pride tudi zaradi čustvene in fizične prevare.
Katera od omenjenih težav pa je najlažje rešljiva?
Najlažje je rešiti tisto težavo, kjer sta oba motivirana, odprta, iskrena, pomirjena. Lažje je reševati problem, če zakonec čuti, da ga drugi še vedno sprejema, da mu je še vedno naklonjen. Če pa se eden ali drugi počuti ogroženega, napadenega, prizadetega, je lahko tudi manjši konflikt težko rešiti. Če dva vesta, da določen konflikt ne ogroža širšega okvira – recimo, da sta skupaj – je to dobro. Če pa si stalno grozita, da bo en ali drugi odšel, je lahko že manjši konflikt ogrožajoč.
Katere napake po vaših izkušnjah najpogosteje počnemo v partnerskem odnosu in nam bi jih toplo odsvetovali?
Za odnos je zelo nevarno, če se partnerja drug pred drugim umikata ali prekinjata medsebojno povezanost. Še bolj tvegano pa je, če si ne prizadevata, da bi čim prej in dovolj kakovostno obnavljala prekinjeno povezanost. Tudi srečni zakonci se prepirajo, vendar zelo hitro in kakovostno spet obnovijo stik po prepiru. Druga napaka, ki se ji velja izogniti, je kontroliranje oziroma pretirano ukvarjanje z drugim. Se pravi, manj kontroliranja, več sprejemanja drugega. To ne pomeni sprejemanja nasilja, zasvojenosti ali prevar, temveč nekaterih karakternih značilnosti ali omejitev.
Česa je premalo v slovenskih partnerskih zvezah?
Verjetno je to podobno tudi drugod: premalo je sprejemanja. Prevečkrat smo preozki, samo če boš tak in tak, si sprejemljiv. To je opaziti tudi na drugih področjih, ne samo med zakonci.
Imate kakšen recept za srečno partnerstvo?
Danes se v zakonski in partnerski terapiji veliko pozornosti posveča navezanosti med zakoncema: da se počutita varno drug ob drugem, da se lahko drug ob drugem pomirita. Zakonec bo vedno rad šel domov, če se bo tam počutil sprejetega, slišanega, razumljenega. To ne pomeni, da bo imel vedno prav. Zato bi lahko bil recept za srečno partnerstvo, da se osredotočiš, kaj bi si želel tvoj zakonec, ne ti, ampak on, ona. To pa je tvegano – ker nikoli ne moreš povsem vedeti, ali bo druga stran naredila enako. Lahko le upaš.
Drugi recept: odstranita kritiziranje.
Neki znan hollywoodski par je nekoč dejal, da sta postala srečna v partnerstvu, ko sta drug od drugega nehala pričakovati, da se bosta osrečila. Osrečiti se mora vsak sam, sta ugotovila. Se strinjate s tem?
Se strinjam, da ko nehaš pritiskati na drugega, da te mora osrečiti, se druga stran lažje sprosti in ti dejansko lahko še lažje da najboljši del sebe. Kontroliranje in nadzorovanje sreče v zakonskem odnosu ni možno.
Iskrena, realna in pomirjajoča drža bi bila: »Odločil/a sem se, da bom živel/a s tabo. Ne vem, ali te bom osrečil/a, obljubim pa ti, da bom vedno blizu, dostopen/a, ko me boš potreboval/a. Obljubim ti, da nikoli ne boš sam/a.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 27. avgust 2024.
