Navadno je bilo tukaj pri nas nekaj stopinj manj kot v preostalih delih države. Tokrat pa nismo čisto nič zaostajali. Dež se nas je nekako izogibal, visoke gore so večkrat zaustavile grozeče oblake in ti so svoj tovor odložili tam nekje v Karnijskih Alpah. Pomislila sem na leta nazaj, ko so napovedovali osemindvajset stopinj in smo bili vsi zgroženi, kakšno vročino napovedujejo. Haha, vidite, kako stara sem že! Lahko pa pogledate tudi tako, izmerjeno s človeškim življenjem: v pol stoletja in še nekaj je za deset stopinj bolj vroče.
Ampak kaj vam čem praviti o tem, to vse že veste, no, čutite na svoji koži. Midva imava vsaj svojo Sočo, ki se je letos ogrela na celih štirinajst stopinj. Ob njej sva preživela kar precej dopoldnevov. In ko sva se opoldne odpravljala domov, sva imela na kratki poti do avta še zastonj savno. No, če je tako v savni, res nimam nobene želje, da bi jo kdaj videla od znotraj.
Ugotovila sem tudi, da sem bolj slab pogajalec. Ali pa motivator. Janeka vse poletje nisem mogla prepričati, naj obleče pižamo s kratkimi rokavi in kratkimi hlačami. Janek je strašno prijazen fant in nikoli ne uporabi besedice ne. Kadar nečesa noče, samo skomigne z rameni in se obrne stran. Tako zaključi, jaz pa tudi. Vem, da mu je bilo ponoči vroče in je slabo spal. Oni dan, pravzaprav večer, pa sva se nekako ujela. Bil je dobre volje in sem mu namignila, da bi lahko slekel vsaj spodnji del pižame in spal v spodnjicah. Je rekel: »No, pa daj!« Kdo ve, kaj se mu je pletlo po glavi, morda: če ti že ustrežem, pa se sama potrudi. Ali pa: naj ti bo. Ali pa: morda me boš potem nehala gnjaviti. Ali pa celo: kršiš mojo osebno izbiro. Ah, ne, Janek ne razmišlja na tak način. Ugodil je moji prošnji in potem je mnogo bolje spal. In naslednji večer sva ponovila vajo.
Dobil je novo izkušnjo, pravzaprav to ni čisto nova izkušnja. Očitno je pozabil na tiste od lani, pa predlani … Pa nič hudega! Tudi jaz imam veliko izkušenj v življenju, pa me vedno znova preseneti, ko delam vedno enake napake.
In ta teden sva z Janekom končala dopust v Bovcu in se odpravila v njegovo službo v Tolmin. Dolgo ga že nisem videla tako veselega kot prvo jutro. Smejal se je vso pot in spraševal, kdo vse od njegovih prijateljev bo že nazaj. Vedela sem, da bo tam njegova Mojca in da bo vse prav. Na dvorišču je vzel iz avta svoj poletni klobuček in vrečko s slušnimi aparati, pogledal malo levo in desno, ali je še vse kot takrat, ko je odšel na dopust. Bil je zadovoljen. Malo sem počakala, v večnamenskem prostoru se je prikazala slika na televiziji. To opravilo si je določil kar sam, ker tam zjutraj nihče ne gleda televizije. Pomahala sem mu, kar je bilo najbrž čisto odveč. Kateri odrasel, velik fant pa mara, da mu mama maha skozi okno!?
Odpravila sem se k Soči. Na plaži pod mostom ni bilo žive duše. Vsi so še spali v svojih šotorih. Nižje na reki so bile še vedno meglice in zaslišala sem klokotanje vode. Iz megle se je navzgor po reki pririnila raca mlakarica. Kot mali gliser je rezala deročo reko in škropila na vse strani. No, takšnega kravla jaz nikoli ne bi mogla urezati, bi se mi pa zdelo dobro, če bi se pod mostom obrnila tako kot raca in pustila, da bi me reka sama nosila navzdol. Očitno je tale raca vadila za kakšno njihovo tekmovanje. Vajo je ponavljala, dokler se na reki niso pojavili turisti iz šotorov in jo z glasnimi vzkliki pregnali. Pa saj sem jih razumela: kopanje v hladni, no, bolj mrzli reki vedno prikliče krike …
Ne vem natančno, kaj se je zgodilo to jutro. Po dobrem mesecu in pol, ko sva bila z Janekom skupaj dan in tudi noč, sem bila spet sama s svojimi mislimi. Soča je tekla preko mojih nog, beli, modri, zeleni odtenki, vsi izginejo, ko se jim približaš. Sonce se je pogledalo v reko, voda se je bleščala kot sinočnje nebo z zvezdami. Četudi sem počakala, da je luna odveslala za gore, počakala, da se je en dan končal in rodil nov, sem opazila en sam samcat perzeid.
Zaželela sem si … isto kot lani. Želja se ni izpolnila … Ni se izpolnila.
Sedla sem na obrežje in napisala pismo.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 35, 27. avgust 2024.
