Moti se, kdor je prepričan, da lahko meditira samo v sedečem ali ležečem položaju v mirnem prostoru, odmaknjen od vsega. Za Juana je najljubša oblika meditacije kolesarjenje. Danes, ko ima malo več kot 70 let, še vedno prekolesari od 32 do 48 kilometrov na dan. »Cilj meditacije je izprazniti um vsebine, nas odpreti drugim, neuhojenim potem, da lahko smernik svobodno tava. Sem in tja se pojavijo prava presenečenja, nove zamisli poblisnejo v zavest. Če se peljemo po mestu s kolesom, ulice, ki nas obkrožajo, na nas vplivajo drugače, kot če bi potovali z avtom ali avtobusom. Ne potujete v škatli za čevlje in ne gledate skozi luknjice, ste znotraj dogajanja. Isto stvar vidite z druge perspektive,« opisuje to tako preprosto obliko vadbe. Še več. »Počasno kolesarjenje ali ustavljanje pred tistim, kar vas očara, dovoljuje opazovati podrobnosti, ki vam omogočajo rast. Velika, mala odkritja sama v sebi.«
Dobro jutro, možgani!
»Preprosto dejanje zajahanja kolesa in začetnega poganjanja pedalov predstavlja vsa učenja zena. Držanje ravnotežja in trdno, tekoče ritmično gibanje aktivira vaše možganske valove. Einstein se je relativnostne teorije spomnil med kolesarjenjem.« Poganjanje pedalov pa v nas prebudi tudi tisto redko stanje pozornosti na to, kaj se dogaja tukaj in zdaj. »Ko začnemo ceniti subtilnost v tem, kar vidimo, slišimo, vonjamo in tako naprej skozi te senzorične kanale, se notranji dialog (ali čebljanje) ustavi. Dovolimo, da gre to, kar vidimo in zaznavamo, skozi um, naj vanj podobe vstopijo takšne, kot so, brez komentarja ali interpretacije. Dovolimo novemu, da zamenja staro in začudenje zavzame njihovo mesto.«
Prijazno do kolkov in kolen
Kadar sedete na kolo, dobesedno ne nosite več svoje teže. »Osvobodite se je in, kot da to ne bi bilo dovolj, se postavite v položaj, v katerem povečate pogon svojih mišic.« In če ste se slučajno spraševali o bolj tehničnih pomislekih, naj vam prišepnemo: »Krožno gibanje, ki ga pedali zahtevajo od vas, je popolnoma primerno za kolke, kolena in gležnje. Pri kolesarjenju morate uporabljati najmočnejšo mišično skupino v telesu, stegenske mišice, saj nogi delujeta kot ročki.« A ne neprestano, po zaslugi tistih sladkih trenutkov, ko kolo ujame svoj moment in nam ga nekaj metrov ni treba poganjati. Ta ničelna sila Juana spomni na daoistični princip vu vej, ki pravi: »Deluj samo takrat, ko moraš.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 28, 9. julij, 2024.
