Nebogljeni raziskovalec zdrave hrane se tako znajde pred kupom nasprotujočih si dejstev, kot se je pred leti avtor knjige Joga uživanja hrane (pred kratkim je izšla pri založbi Chiara) Charles Eisenstein, bloger, govorec in avtor številnih uspešnic. »Namesto da bi zaupal katerikoli zunanji avtoriteti, sem začel zaupati svojemu telesu, ne glede na to, kam me bo vodilo,« pravi. Tako je nastala knjiga, v kateri nam ne govori, kaj lahko jemo in česa ne, kot številne diete, temveč predstavi povsem nov pristop, ki temelji na raziskovanju sebe ter zaupanju vase.
Živimo v času, ko si vsi želimo poskrbeti za svoje zdravje, a v poplavi diet, polnih protislovij, smo zbegani. Ena knjiga nam govori o koristih surove hrane, druga bolj priporoča kuhano. Ena knjiga zagovarja med kot superživilo, druga pravi, da je enako škodljiv kot sladkor. Nekateri strokovnjaki zagovarjajo prehranske dodatke, drugi jih ne priporočajo. Nekateri etični sistemi slonijo na vegetarijanstvu, drugi na lokalno pridelani prehrani. Gotovo se je že vsak od nas znašel pred temi dilemami. Potem je tukaj še moč naše volje, odrečemo se hrani, za katero vemo, da nam škoduje, a potem po njej še bolj hlepimo in se vrtimo v začaranem krogu. Ko je avtor začel poslušati svoje telo, so se mu odprla vrata v svetove spoznanj in odkritij o neizkoriščenih potencialih telesa ter njegovih čutov, o odnosu med našim prehranjevanjem in bivanjem. Njegova praksa, ki ji pravi joga uživanja hrane, ga je pripeljala do tega, da je prvič v življenju užival v hrani in se ob tem počutil vedno bolje, njegovo telo pa je postajalo vitalnejše. Naše telo je naš največji vir modrosti, pravi avtor. Ker pa smo do njega nezaupljivi in se nam pogosto zdi, da nas vodi na kriva pota, se moramo naučiti prepoznavati, kaj nam govori in zakaj je tako.
Hrana nam vliva občutek varnosti
»Če kot dojenčki in otroci nismo izkusili popolne, predane, brezpogojne ljubezni, bodo naše duše hrepenele po njej. To je zelo globoka potreba, zelo globoka 'lakota'. Večina od nas je čutila take trenutke s starši, s kakšnim posebnim sorodnikom, ko smo čutili, da je vse v redu,« pravi avtor. Z odraščanjem pa smo pridobivali tudi izkušnje, ki so nam dale vedeti, da takšni, kot smo, nismo v redu. Starši so nam izkazovali pozornost, kadar smo bili pridni, in nas kaznovali, kadar smo bili poredni. Mediji so ustvarjali umetne potrebe in obljubljali srečo, da bi lahko izpolnili te potrebe, šole so dajale delu prednost pred igro in z ocenami vcepile pogojno samozavest … Na mnogo načinov so nam dali vedeti, da nismo v redu takšni, kot smo, kakšna bi morala biti naša telesa, da bi ustrezali, kakšne misli ne bi smele rojiti po našem umu.« Sčasoma smo ponotranjili vsa ta sporočila o pomanjkljivostih, lenobi in grehu. »Včasih se ljudje lotijo diete v upanju, da bodo postali dobri, vredni spoštovanja, občudovanja okolice, a si po drugi strani odrekajo to, kar si resnično želijo ali potrebujejo.« Zaradi odrekanja po tej hrani še bolj hrepenimo. Kadar nismo ponotranjili občutka brezpogojne ljubezni in dobrega počutja, ju naša duša išče zunaj – tudi v hrani. Hrana nam vliva občutek varnosti. Zato je izkušnja hranjenja povezana z našim občutkom varnosti in udobja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 20, 14. maj, 2024.
