Sicer pa tudi kvačka, veze, plete košare, izdeluje nakit, šiva, piše – je namreč avtorica zelo priljubljene knjige Rokodelci in umetniki, v kateri je zbrala in predstavila rokodelce Moravške doline in njihova dela, ena izmed njenih rokodelskih spretnosti z najdaljšim stažem pa je prav gotovo izdelovanje cvetja iz papirja.
Pred več kot petindvajsetimi leti sta se s kolegico arhitektko Leonido Goropevšek pogovarjali o tem, koliko rokodelskega znanja je še v moravški kotlini. Nekdaj so si namreč ljudje vse, od hiše, hleva, pohištva, do raznih pripomočkov za lažje življenje izdelali sami. Da bi to ljudsko izročilo iztrgali pozabi, sta spodbudili ljudi, da so se enkrat na mesec srečevali v moravškem kulturnem domu ter si izmenjevati znanje in ideje. Kmalu so ustanovili društvo rokodelcev Moravške doline, ki ga finančno podpira občina Moravče, in mesečna srečanja so prerasla v štirinajstdnevna. Včasih so bili njihovi prostori premajhni za vse željne tega znanja in druženja, saj je začelo prihajati čedalje več ljudi, ne samo z Moravškega, ampak celo iz Radovljice in Radeč, ker drugih podobnih rokodelskih centrov, razen v Veržeju, v Sloveniji ni bilo. Na srečanjih pletejo (košare, peharje, slamnate kite za slamnike, oblačila), izdelujejo jaslice, knjige, ptičje krmilnice, zapravljivčke, lesena kolesa, sedlarske in jermenarske izdelke, mozaike, vezejo, šivajo, klekljajo, kvačkajo, pečejo in izdelujejo cvetje iz najlona ter krep papirja. Dvakrat na leto se srečujejo na rokodelskih taborih, organizirajo ekskurzije, se družijo, učijo in nikoli jim ni dolgčas, pravi Branka.
Papirnato cvetje za vsako priložnost
Že v otroških letih se je izmojstrila v izdelovanju cvetja iz krep papirja. »Včasih ni bilo cvetličarn,« pravi. Sveže cvetje si dobil poleti na vrtovih, sicer pa so se morali znajti. V vsakem kraju je bila kakšna ženska, ki je znala izdelovati cvetje iz krep papirja. »Krasilo je njihove hiše, božje kote, cerkve. Ustvarjale so poročne in svatovske šopke. Ob rojstvu otrok so pletenice okrasile s papirnatim cvetjem, to pa je bilo tudi sestavni del pogrebnih vencev. Moški so pripravili ogrodje iz smrekovih ali leskovih vej, ženske pa so naredile večje rože in jih vpele na ogrodje, še prej pa so jih povoskale, da so zdržale v različnih vremenskih razmerah. Ko so se rože uničile, so ogrodje shranili, da so ga lahko znova uporabili.« S pojavom prvih cvetličarn je ta tradicija zamrla. »Ampak nekaj znanja in tako radovednih ljudi, kot sem jaz, je ostalo,« se smeji. Nekaj cvetic sta jo naučili izdelovati mama in soseda, veliko pa se jih je naučila kar sama. V naravi si je izbrala cvetje, ki si ga je želela izdelati, preučila cvetove in liste, vzela škarje in papir ter toliko časa poskušala, da je bila s cvetom zadovoljna. Ne boste verjeli, da je iz papirja mogoče narediti skoraj vsak cvet! Na delavnicah danes izdelujejo vrtnice, nageljne, gerbere, poljsko cvetje, krizanteme, narcise, hijacinte, božične zvezde … S spretnimi kolegicami iz društva so pripravile celo priročnik za izdelavo dvajsetih rož iz krep papirja. Zato smo jo prosili, ali lahko postopek izdelave ene izmed njih zaupa tudi nam. Odločila se je za najbolj slovensko cvetlico – nagelj, ki ga je izdelala popolno in bi ga človek z razdalje z lahkoto zamenjal za pravega.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 17. oktober, 2023.
