Digitalizacija v vseh oblikah čedalje bolj spreminja način, kako uporabljamo izdelke in storitve. Računalniki, mobilni telefoni, pametne ure in podobno so postali naše orodje ne le za zabavo in delo, ampak tudi za prenekateri opravek in čedalje večji del plačil in nakupov. Denar tako že precej uporabljamo ne v gotovini, ampak kot digitalno plačilno sredstvo. V Skandinaviji, denimo, ljudje sploh ne nosijo več s seboj denarnice, ampak le še mobilni telefon in za ovitkom zataknjeno kreditno kartico. To je smer, ki jo odobravajo in močno podpirajo oblasti po vsem svetu. »Svet brez gotovine« se v državnih in finančnih vrhovih že dolgo opeva. Vendar pa v tem, že močno digitaliziranem finančnem sistemu še vedno naše račune upravljajo komercialne banke. Vsaka ima svojo bazo transakcij klientov in vsaka ima svoje računalniške sisteme. Z digitalnim denarjem oz. »centralnobančnimi digitalnimi valutami« (CBDC) bi države rade naredile še korak dlje.
Kaj je CBDC in čemu je namenjena?
CBDC je digitalna verzija državne valute – v našem primeru evra –, ki je vedno vredna toliko kot evro. Izdaja in upravlja ga centralna banka države, transakcije pa se hranijo v eni sami centralni bazi. Uporabljali bi ga enako kot gotovino ali bančno kartico, le da bi namesto z njima plačevali z aplikacijami na mobilnem telefonu, pametni uri ipd. Razlogov, zakaj je CBDC smotrno uvesti, je več. Eden je učinkovitejši tok denarja. Čeprav se na našem računu plačilo pozna skoraj takoj, v ozadju prenosi denarja med bankami lahko trajajo tudi več dni. Sistem torej ni optimalno učinkovit. Če bi se vse transakcije dogajale v okviru centralne banke, bi plačila lahko bila izvedena v trenutku. Sedanji bančni sistem pušča tudi veliko prostora za napake, tako tehnične kot človeške, lahko tudi namerne. CBDC naj bi bile bolj varne zato, ker jih izdaja in nadzoruje centralna banka, kar zagotavlja večjo stabilnost sistema, ker lahko kot digitalni denar uporabljajo napredne tehnologije kriptografije, ker lahko uporabljajo tehnologijo razpršenega knjigovodstva, kot je veriženje blokov (o tem malo pozneje), in ker so podvržene nadzoru države. Še ena dobrobit, ki naj bi jo prinesle CBDC, je lažji dostop ljudi do finančnih storitev in s tem večja pravičnost. Tu gre predvsem za dele sveta, kjer velik delež prebivalstva sploh nima bančnega računa. Mobilni telefoni pa so našli pot že v najbolj skrite kotičke sveta in bi lahko odprli vrata finančnih priložnosti tudi za tiste najbolj prikrajšane. Nekateri na tej podlagi pričakujejo celo to, da bi bilo svetovno bogastvo zaradi CBDC v prihodnosti bolj pravično porazdeljeno. Digitalne valute bi, če bi popolnoma zamenjale gotovino, v veliki meri onemogočile tudi nezakonite dejavnosti in kriminal. Ker bi CBDC omogočale enostaven vpogled v vsako transakcijo in hranile zgodovino za vse večne čase, bi bilo mnogo lažje slediti toku denarja. Gotovina pač zagotavlja anonimnost. Za nakup droge, orožja, plačevanja dela na črno, podkupnine, prostitucijo in še in še. Do sem vse lepo in prav. A kot vsaka medalja, ima tudi medalja CBDC dve plati in kritičnih glasov je ravno toliko, kot je glasov podpore.
Več varnosti vedno pomeni več nadzora
CBDC deluje po sistemu veriženja blokov – da, na prav tisti tehnologiji, ki jo uporabljajo kripto kovanci. Kako je to mogoče? Saj nam vendar vsi govorijo, da je kripto v najboljšem primeru navaden nateg, oprostite izrazu. V najslabšem pa pralnica mafijskega denarja in način za financiranje kriminalnih dejavnosti. Absolutno, v miniaturnem odstotku je uporabljen tudi za to. Tako kot vsako drugo plačilno sredstvo. A tehnologija, na kateri obstaja, je revolucionarna in bo v prihodnosti temelj za vse mogoče dejavnosti in sektorje. Večina vlad se za razvoj svojih digitalnih kovancev zanaša prav na podjetja oz. razvijalce iz kripto sektorja. Tisto, kar oblastnike pri kriptu najbolj moti, ni tehnologija, ampak anonimnost, decentralizacija in volatilnost – tri značilnosti, ki so s kriptovalutami neločljivo povezane. In prav tu leži razlika med CBDC in kriptom.
Kaj pa to pomeni v praksi?
Pri tehnologiji veriženja blokov v kriptu so vse transakcije zabeležene, sledljive in se zgodijo šele takrat, ko jih potrdi zadostno število potrjevalcev. To je lahko vsak, ki ima dovolj zmogljivo računalniško opremo, tudi jaz in vi. Evidenca transakcij je zaradi ogromnega števila potrjevalcev tako rekoč nespremenljiva, vsaj pri decentraliziranih kriptovalutah, kot je bitcoin, obenem pa nihče ne more odločati o transakcijah sam, jih omejevati, nadzirati in zlorabljati. Celotna zgodovina poti, od izdaje kovanca ter pozneje od lastnika do lastnika, je zapisana in javno dostopna na spletu. V primeru CBDC pa bi imela nadzor nad transakcijami centralna banka, ki bi tudi izdajala oziroma »kovala« digitalni denar. Gledano s tehnične plati, bi zato lahko v primeru digitalnega denarja centralna banka upravljala kateri koli račun ali vse naenkrat. Centralne banke bi lahko omejile višino plačil, ki jih lahko posamezniki opravijo s CBDC. Lahko bi na primer omejili višino posameznih transakcij, skupni znesek denarja, ki ga je mogoče hraniti v denarnici CBDC, ali skupni znesek denarja, ki ga je mogoče porabiti v določenem časovnem obdobju. Lahko bi zamrznila račun, ustavila pretok plačil na določen račun, po volji enim transakcijam dajala prednost pred drugimi ali denar prenesla na drug račun. S tem bi hipotetično lahko odločala, kaj smemo in česa ne smemo kupovati, komu bodo zasegli sredstva, koliko časa bo trajalo, da se naše plačilo izvede itn. Svoji državi praviloma zaupamo vsaj v tej meri, da ne bo kršila lastnih zakonov, in skrbi, da bi zlorabljala direkten dostop do našega denarja, so (skoraj) gotovo odveč. A vseeno je vredno premisleka, koliko moči ji damo v roke. Zamislimo si ekstremno situacijo. Zaradi slabe letine moke tako rekoč ni. Država zato odloči, koliko jo lahko kupi posamezni transakcijski račun. Vojna je in država potrebuje denar za orožje, vojsko in opremo. Sprejmejo zakon, da mora vsak državljan prispevati petino svojega imetja v »sklad za zmago«. Nacionalizacija premoženja? Nič lažjega! Lahko pa ostanemo tudi pri manj apokaliptičnih scenarijih. Vlada v dobro vseh nas prepove igranje iger na srečo in ustavi nakazila kazinojem. Protesti proti novemu zakonu. Ukrepom morda. Videosistem za prepoznavo obraza na demonstracijah in zamrznitev računa. Neee? Natanko to je storil kanadski premier Justin Trudeau pod okriljem zakona o izrednih razmerah protestnikom Konvoja svobode v Ottawi. Zamrznil bančne račune posameznim protestnikom in platformam za množično financiranje, ki so jih podpirale. Če je to mogoče v klasičnem bančnem sistemu, koliko lažje je šele v primeru, da ima popoln nadzor nad našim denarjem ena sama, državna institucija, ki ga lahko upravlja v vsakem trenutku »v živo«.
Kritiki opozarjajo tudi na zasebnost oziroma anonimnost, ki bi ju CBDC tako rekoč onemogočili. Taista gotovina, ki omogoča nezakonite dejavnosti, omogoča tudi pokončnim državljanom, da svoje življenje ohranjajo zasebno. Pri izključno digitalnih transakcijah bi imela država vpogled v vse pore našega življenja. Lahko bi poizvedeli, kje najraje pijemo kavo ob nedeljah, katere dejavnosti obiskujejo naši otroci, ali nakupujemo v erotičnih trgovinah, kam hodimo na počitnice, komu posojamo denar in kdo ga posoja nam, kod so nas vodile poti v zadnjem letu in vse drugo, kar razkrijejo naši nakupi in računi. Ta raven vladnega nadzora ni združljiva z ekonomsko ali politično svobodo, opozarjajo kritiki in pozivajo vlade, naj se odpovejo načrtom za CBDC ter raje podprejo inovacije v finančnem sistemu, ki bi dosegle iste cilje brez »stranskih učinkov«.
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 7, 14. 02. 2023.
