Se vam ves čas dogajajo enake stvari, imate ene in iste probleme v sto in eni inačici, ste ujeti v spiralo negativnosti, bolezni, stresa, brezvoljnosti, tesnobe, depresije? Naj vas potolažim, da imamo po vsem svetu na milijone sotrpinov. Vsem nam je skupno eno – misli, ki se nenehno porajajo v naših možganih. Z njimi lahko počnemo neverjetne stvari, nekateri se samo z mislimi pozdravijo, vendar zaradi njih lahko tudi zbolimo in pospešimo svojo smrt. Vsak dan jih »namislimo« med 60. in 70.000 in prav neverjetno je, da je 90 odstotkov enakih. In če ves čas mislimo enako, je logično, da tudi živimo nenehno enako. Nekako ves čas živimo v preteklosti, saj do nas ne pride skoraj nič drugega. In si, čeprav ne mislimo in želimo tako, tudi zlahka napovemo prihodnost. Vsak dan, že ko se zbudimo, začnemo premlevati iste misli, reševati vedno iste probleme. Vse to se nam ves čas ponavlja ... Smo na avtopilotu in se ga niti ne zavedamo. Načini razmišljanja, prepričanja in zaznavanja spremenijo naše počutje, ustvarjajo verige fizioloških pojavov v telesu in oblikujejo osebnost. Možgane in telo spremenijo tako, da nismo več sposobni ustvarjalnega življenja, temveč smo ves čas v boju, begu ali zamrznjeni. Zato se je tudi tako težko lotiti sprememb. In zato vsi dobri sklepi in novoletne zaobljube izzvenijo najpozneje do sredine januarja.
Ves čas po starem. Ne zavedamo se, da si le ponavljamo stare programe, ki so trdno zapisani v naše možgane in telo, ki so med seboj povezani. Ko možgani mislijo ves čas enake misli, ne ločijo med dejansko in navidezno nevarnostjo. Pošiljajo signale telesu, ki je pod vplivom stresnih hormonov, da smo v nevarnosti, telo možganom sporoča, da je človek ogrožen, možgani se trudijo prevzeti kontrolo in vzpostaviti (kemično) ravnovesje ter pošljejo ukaz, da naj nadledvična žleza proizvede še več hormonov, da se bo zadeva umirila. To kemično vojno potem občutimo kot stres, anksioznost, povišan srčni utrip, plitko dihanje, zaradi česar ne moremo živeti v miru in ustvarjalno. Prebrala sem ogromno knjig, obiskovala delavnice, preden sem razumela, zakaj se tako slabo počutim, renčim na svoje najbližje, se prepiram s sodelavci, ne napredujem, kot bi želela. Vendar mi je šele Tanja Pia Metelko preko učenj dr. Joeja, kot ga naklonjeno kliče, jasno razložila, kaj se dogaja v meni, in mi ponudila orodja, kako to spremeniti, kako preseči sebe, svoje okolje in čas. Prav pretresljivo je bilo spoznanje, kako sem že desetletja na avtopilotu, ki me potegne v vrtinec negativnih misli, in kako težko se je potem spraviti ven.
Zahtevno preseganje avtopilota. Zadeva še malo ni preprosta. Potem ko se odločimo za novo življenje, je potrebnega veliko truda, dobrodošla pa je tudi sprememba okolja, ki nas pripravi do tega, da se začnejo v možganih delati nove povezave. Zato ni naključje, da je bil štiridnevni seminar v drugem okolju, v prekrasnem resortu Osma, ki sta ga z veliko vizijo, ljubeznijo in predanostjo ustvarila zakonca Hermina in Zvone Krt prav za takšne priložnosti, ko si ljudje želijo v okolju, ki jih podpira, dosegati spremembe. Pozdravili so nas mir, kljub pozni jeseni še vedno zelena primorska narava in sinje morje, ki je imelo 17 stopinj Celzija. Odmaknjena od vsakdanje rutine, najbližjih, mobitela in računalnika, kar vse ponavljam že dobri dve desetletji in pol in si ves čas želim, da bi bilo drugače, sem se lahko začela ukvarjati s svojimi (globokimi preživetvenimi) demoni ter se poslavljati od njih. Ujeta v vzorce in ustaljene načine razmišljanja sem le težko zapopadla misel dr. Joeja, da smo večji, kot se nam zdi, močnejši, kot mislimo, in bolj neskončni, kot smo si kadarkoli predstavljali. Počasi se je to začelo luščiti. Že prvi dan je začela Tanja z mirom, prijaznostjo, neskončno pozitivno energijo, zakladnico znanja in najrazličnejših orodij, ki si jih je nabrala pri svojih učiteljih – Joeju, motivacijskem guruju Tonyju Robbinsu, T. Harvu Ekerju in drugih, tudi mediacije – dolga leta že vodi mediacijski inštitut Concordia – svoje znanje prenašati na udeležence. Vsak dan se je začel z meditacijo. Dr. Joe namreč uči, da je edini trenutek, ko smo zares prisotni ter lahko zavestno vplivamo na misli in čustva, sedanji trenutek. Ko smo tukaj in zdaj. Brez preteklosti in prihodnosti. Takrat je mogoče dostopati do našega nezavednega dela ter spreminjati prepričanja, čustva, programe in dojemanje. Pot do tega je meditacija.
Novi izziv – meditacija. Meditirali smo zjutraj in zvečer, včasih pa tudi čez dan. Tudi meditacija je veščina, ki se je je treba naučiti. Prava umetnost je zdržati dve minuti brez misli, da ti ves čas ne melje in brenči po glavi. Kajti (pre)hitro se zgodi, da ena misel vodi v drugo, in potem si v glavi mimogrede ustvarimo pravo grozljivko. Iz tega potem delujemo v vsakdanjem življenju. Sprva sem tudi s tem imela kar nekaj izzivov, saj se je nadležnega viharjenja misli res težko znebiti. Vsiljive so in neverjetno vztrajne. Tisti, ki je kdaj poskusil, mi bo zagotovo pritrdil. Je pa res, da mi je šlo z vsakim dnem bolje. Zelo pomaga, da čim več ozaveščamo svoje misli in negativne ustavimo na začetku, še preden se zvalimo v črno luknjo.
Več v reviji Jana, št. 50, 13. 12. 2022
