Sredi 60. let prejšnjega stoletja se je za vse neobičajno v tem življenjskem obdobju prijelo ime – kriza srednjih let. Ker se o tem toliko govori, številne ženske razvpito krizo že kar pričakujemo in zato je tem manj čudno, če se nam potem res zgodi. Pri tem gre za tako imenovani fenomen prerokbe, ki uresničuje samo sebe, kar z drugimi besedami povedano pomeni, da se z vnaprejšnjim pričakovanjem sami pripravimo do tega, da pričakovano tudi zares občutimo oziroma doživimo. Strokovnjaki pa opozarjajo, da je izraz kriza srednjih let morda le trdovratna nalepka, ki jo lepimo na obdobje, v katerem gremo skozi povsem običajne in pričakovane spremembe.

Poglejmo 13 značilnih razpoloženj, trditev in občutij, ki jih povezujemo s krizo srednjih let. Se v njih prepoznamo?

Postavljamo si globoka vprašanja o samih sebi

Eden najbolj prepoznavnih znakov krize srednjih let je občutek naveličanosti oziroma nezadovoljstva z življenjem, ki ga živimo. Nič čudnega, da čutimo potrebo po temeljitem premisleku, ali je pot, po kateri stopamo, res prava.

Takšen globok premislek o svojem dosedanjem življenju, povezan s ponovnim ovrednotenjem doseženega, nas lahko pripelje do sklepa, da ne živimo tako, kot bi bilo najbolj prav. Morda spoznamo, da izpolnjujemo želje in cilje, ki so nam jih nekoč davno določili drugi, denimo starši. Ali pa preveč samoumevno izpolnjujemo pričakovanja, ki jih imamo za edino veljavna, ker jih ima okolje za obče veljavna. Vendar je prav v zrelih srednjih letih povsem normalno, da želimo prisluhniti sebi in svojemu notranjemu glasu. Temu samopremisleku včasih kar prehitro dajemo predznak kriza, še posebno če imamo občutek, da nismo na pravi poti. A dobro je ohraniti zavest o tem, da je temeljit samopremislek nekaj pozitivnega. Daje nam možnost, da se odpovemo razmišljanju, ki ne ustreza več temu, kar smo postali. Pri tem naj nas opogumlja tudi podatek, da je bila opravljena temeljita raziskava v okviru britanskega društva za psihologijo, ki je pokazala, da so ljudje, ki so se sposobni kritično soočiti sami s seboj, tudi sposobni ustvarjalno preseči težave.

Sprejemamo nagle odločitve

Spopadanje z resnimi in temeljnimi vprašanji o lastnem življenju nas lahko pripelje do nepričakovanih spoznanj, pogosto tudi do resnih dvomov. Morda pomislimo, da zakon ni tako ljubeč, kot bi si želeli. Ali pa da nam kariera ni tako uspela, kot smo nekoč sanjali. Takšne misli ustvarjajo kontekst, v katerem lahko pride do prenagljenih odločitev. Impulzivne reakcije, ki sledijo globokemu notranjemu razočaranju, običajno ne vodijo do dobrih potez, ki bi – v terapevtskem smislu – prinesle izboljšanje. Zato pozor pred naglimi odločitvami, ki so lahko svojevrsten poskus zanikanja resnice ali pa bežanje pred njo. Prenagljenost v dejanjih lahko pripelje npr. do ločitve ali menjave službe, in če takšna odločitev ni dobro pretehtana, prinese namesto izboljšanja le še nadaljnje razočaranje in celo obžalovanje.

Občutek, kot da nas zapušča pamet

Nemalo nas v tem obdobju opazi nenavadno spremembo, ki nas navdaja z občutkom, da izgubljamo razum. Denimo – ko ne vemo, kje smo pustili kakšno stvar. Ali pa se ne spomnimo, po kaj smo šli v sosednjo sobo. Nekaterim se dogaja, da so ves čas nerazumljivo jezni. Ni jih malo, ki ugotavljajo, da otroci in mož ne želijo njihove družbe in kot da se jim izogibajo.

Strokovnjaki takšne pojave pojasnjujejo s padcem ravni ženskega hormona estrogena, procesom, ki se lahko začne tudi deset let pred menopavzo, v obdobju, imenovanem perimenopavza. Vsakodnevno razpoloženje postane podobno poudarjenemu predmenstualnemu sindromu, kar seveda daje tako nam samim kot ljudem okoli nas občutek, da smo v zelo resni krizi. Na sploh ima oznaka kriza srednjih let tako kot menopavza ali perimenopavza negativno stigmo. In res gre za življenjsko obdobje, ki pomeni velik izziv. Celotno življenje se nekako zatrese v temeljih. K sreči je sodobni ženski na voljo tudi dovolj pomoči tako v meni kot za PMS, da nam ni treba zapadati v eksistenčno krizo zaradi povsem naravnih pojavov.

Nespečnost

V srednjih letih se rade pojavijo različne oblike motnje spanja. Za zbujanje sredi noči so prav lahko krive tudi hormonske spremembe. Tudi če gre le za običajno menstruacijo, lahko ta v srednjih letih počasi privzema lastnosti, spominjajoče na menopavzo. V telesu namreč že upada izločanje hormona estrogena. Prav upadanje ženskega hormona povzroča pri ženskah v perimenopovazi in menopavzi izjemno občutljivost za dogajanje v okolju, kar lahko povzroči nemiren spanec in zbujanje sredi noči.

Prihodnost se kaže kot nekaj žalostnega

Ena najlepših lastnosti mladih let je občutek, da je še vse pred nami. Vsa velikanska gmota prihodnosti obeta, da bomo nekoč uresničili vse svoje sanje. V srednjih letih se to seveda spremeni. Zdaj prihodnosti ne vidimo kot časa, ko se bo uresničevalo vse, kar načrtujemo in želimo. Včasih je celo prav nasprotno – prihodnost nam lahko začne zbujati strah.

Seveda je povsem naravno in prav, da v zrelih letih odložimo rožnata očala, a prav nobenega razloga ni, da bi bil pogled v prihodnost črno obarvan. Čisto prav je, da se v teh letih zgledujemo po mladostnikih. Naj se nas oprime kanec njihovega optimizma, še posebej, ker je naša kultura naravnana tako, da časti vedrino.

Občutek zdolgočasenosti

Zdolgočasenost, ki se kaže kot nekakšna odsotnost resnične strasti, je tudi pogost spremljevalec srednjih let. Bremena odgovornosti in resnost, ki jih prinese odraslo življenje, počasi ugasijo plamen navdušenja in zagnanost, ki navdihujeta mladost. Mine veselje zaradi veselja samega. Ta občutek lahko premagamo le, če stopimo iz tirnic lastne rutine. Štejejo tudi majhne stvari: če radi gledamo TV-oddaje s kuharskimi mojstri, ki izdelujejo slastne torte, je morda prav zdaj čas, da se vpišemo v slaščičarski tečaj. Če nam je všeč glasba, je ta razlog dovolj za obisk kakšnega prav posebnega koncerta, morda celo zunaj mesta bivanja.

Strokovnjaki opozarjajo, da je med krizo srednjih let in težavami v adolescenci temeljna podobnost: sta nekakšni vmesni obdobji, kar pa ni nujno slabo. Vmesna obdobja so namreč čas, ko hkrati gradimo na izkušnjah minulih let in se tudi že odpiramo vsemu novemu, kar šele prihaja. Okvir, znotraj katerega je to mogoče, pa mora biti sestavljen iz prave mere realizma, oplemenitenega z optimizmom in sanjami.

Občutek nepopravljive izgube

To je tisti nejasni občutek, da je nekaj spolzelo med prsti, se izgubilo ter za zmeraj odšlo iz našega življenja. Težko je natančno opisati, kaj pravzaprav pogrešamo in kaj naj bi bilo izgubljeno, le občutek, da je nekaj za zmeraj izgubljeno, nas noče več zapustiti. Strokovnjaki opozarjajo, da je tisto, kar je izgubljeno, morda samo naša želja, naš idealizem – izgubljena je zamisel, kakšen človek želimo biti. Včasih je tak občutek le rezultat srečanja z resnico, ki ni skladna z našimi pričakovanji. Nemalokrat nastopi kot posledica spoznanja, da so uresničeni nekateri cilji, za katere smo si dolgo prizadevali; zdaj, ko je cilj uresničen, pa je nastala praznina, ki jo doživljamo kot izgubo. A vedeti je treba, da smo medtem postali ljudje v zrelih letih, kar pomeni, da smo bolj izkušeni in modrejši, zato smo takemu občutku lahko kos. Ta nekoliko nejasen občutek izgube lahko ukrotimo tudi s kar precej konkretnimi dejanji: nov službeni izziv? Le zakaj ne. Potovanje? Izvrstno. Lahko si postavimo nove cilje, če so stari doseženi. Vsekakor je v tem življenjskem obdobju zelo dobro slutiti, da je v prihodnosti nekaj, kar zaposluje naše misli, pričakovanja in želje. Zdaj smo namreč v letih, ko vemo: ni pomemben cilj, pomembna je pot.

Preveč nas skrbi naš videz

Da skrbimo za svojo zunanjost, je vsekakor zelo pozitivno. A strmenje v ogledalo in preštevanje sivih las in prvih gubic – to je nesmisel. Najslabše je, če zapademo nerazumni želji, da bi bili videti kot nekoč. Strah, da bomo izgubili privlačnost in lep videz, je lahko poguben. Pri tem gre za sodobno pranje možganov, za kulturološki fenomen, ki je zajel oba spola: tako ženske kot moške, vezane in samske – vsi postajamo obsedeni z mladostnim videzom. V zrelih letih lahko postane takšno prizadevanje pogubno, kajti spremeni nas lahko v nekaj, kar spominja na umetne rože: so preveč zelene, preveč živobarvne in preveč popolne. Skratka: groteskne. Kot zrel človek, ki hoče za vsako ceno biti mlad.

Več v Zarji št. 30, 24. 7. 2018.