Grah je rastlina, ki za uspešno rast potrebuje dolge noči in milo pomladno sonce, zato ga na prosto sadimo med prvimi vrtninami. V predelih z milejšim podnebjem nekatere vrste graha, predvsem tistega z gladko lupino, sicer lahko sadimo že jeseni, drugod pa raje počakajmo, da se tla spomladi nekoliko ogrejejo. Ker je grah lahko gojiti, njegova zrna, iz katerih lahko pripravimo nešteto raznovrstnih jedi, pa so prijetnega okusa in izjemno bogata z beljakovinami ter vitamini, ne bi smel manjkati na nobenem vrtu.
Grah je enoletna rastlina in tako kakor bob, fižol, leča in soja spada med stročnice oziroma metuljnice. Rastline iz te skupine so nekaj posebnega, saj edine izmed vseh rastlin s pomočjo posebnih paličastih bakterij, ki se v drobnih zadebelinah, gomoljčkih, naselijo na njihovih koreninah, vežejo iz zraka dušik ter ga pretvarjajo v hrano zase in za rastline, ki jih na gredo posadimo za njimi. Zato stročnic pri odstranjevanju z grede nikoli ne pulimo, temveč njihova stebla odrežemo tik nad površino tal tako, da korenine skupaj z mešički ostanejo v zemlji. Ker so grah in druge stročnice skromne vrtnine, jih sadimo na tretjo poljino, na kateri jim sledijo najbolj požrešne rastline, kot so križnice, kumare, buče in krompir. Ker razvijejo veliko listne mase, so tudi pomembne rastline za zeleno gnojenje, ki jih najprej porežemo ali pokosimo, maso pa nato zadelamo v tla, kjer hitro razpadejo in obogatijo prst.
Nizki in visoki grah
Glede na najbolj opazne značilnosti grah delimo v tri skupine, in sicer na nizki, visoki (za luščenje) in stročji ali sladkorni grah (jemo stroke). Nizki ali nizko rastoči grah so grmasto poleglo razrasle rastline, ki med rastjo ne potrebujejo opore. Ločimo dve skupini, in sicer nizki grah z gladkimi okroglimi zrni in nizki grah z nagubanimi oglatimi zrni. Nizki grah z gladkimi okroglimi zrni raste tudi v manj ugodnih razmerah, zato ga v krajih z milejšimi zimami lahko sadimo že jeseni.
Da bi visoki grah dobro uspeval in lepo rastel, mu moramo zagotoviti oporo. Ta je lahko v obliki vsaj meter, še bolje meter in pol visokih in čim bolj razvejanih vej leske, jelše, gabra ali bukve ali plastične ali tanke kovinske mreže, napete med dva kola ali močna železna profila, trdno zasidrana v tla. Dovolj visoke debelejše veje leske zapičimo v tla, jih na vrhu prekrižamo, povežemo in razpremo mrežo. Zanke mreže naj bodo tako velike, da bomo skoznje z roko zlahka segli do strokov. Se pa splača potruditi, saj visoki grah obrodi od dva- do trikrat bolj bogato kakor nizki grah. Znanih je veliko različnih sort visokega graha, najbolj priljubljena pa je zagotovo sorta 'Rondo'.
Oporo za rast potrebuje tudi stročji ali sladkorni grah, žal pri nas malo znana in redko gojena vrsta graha, ki ga namesto zrn gojimo zaradi sladkih užitnih strokov brez otrdele notranje kožice, kar je značilnost drugih vrst. Pobirati ga lahko začnemo, ko so stroki dolgi približno pet centimetrov, semena v njem pa so šele nakazana.
Več v Zarji št. 14, 4.4.2017
