Praznični december je za številne otroke zanesljivo vrhunec leta, za vse več tistih, ki živijo v pomanjkanju, pa obdobje negotovosti, neuresničenih želja in opomnikov, da v njihovem življenju ni vse tako, kot bi moralo biti. Trgovci in oglaševalci pri tem neusmiljeno prilivajo olja na ogenj, saj nas že več tednov prej začnejo snubiti s pisano in mamljivo ponudbo, ki je za marsikoga nedostopna in nedvomno spodbuja k pretiranemu potrošništvu in zanemarjanju bistva praznikov. Ali sodobni otrok sploh zmore pričakovati kaj drugega kot bogate darove pod smrečico, smo se pogovarjali z integrativno psihoterapevtko in specialistko zakonske in družinske terapije.

Vsaka družina drugače zaznamuje božično-novoletne praznike, odvisno od verskega prepričanja, tradicije in seveda materialnih zmožnosti. A dejstvo je, da ne glede na uveljavljene običaje vse več otrok pričakuje, da jih bo obiskal več kot le en dobri mož, in to ne le doma, temveč tudi pri sorodnikih, prijateljih, morda pri organiziranih praznovanjih v službi katerega od staršev. Miklavž marsikje že dolgo ne prinaša zgolj sadja, konec meseca pa se izkaže še dedek Mraz ali Božiček, pogosto kar oba. Obdarovanj je torej lahko toliko, kolikor si jih želimo ali lahko privoščimo, priložnosti namreč nikakor ne manjka. »Prazniki navadno prinašajo določene obrede, ki se seveda razlikujejo v posameznih družinah, a če so ti obredi za otroka prijetni, jih bo seveda pričakoval nestrpno, z otroško iskrenostjo in veseljem,« pojasnjuje Alja Fabjan, integrativna psihoterapevtka. »Del obreda so ob božičnih in novoletnih praznikih tudi darila, danes je kar razširjeno, da otrok v decembru ne pričakuje le enega darila. Starši se morajo zavedati, da je tudi odnos do praznikov in daril del vzgoje, da sami največ lahko naredijo z zgledom – otroci namreč bolje vidijo, kot slišijo. Če jim bomo govorili, da darila niso pomembna, da je prav, da so skromni, hkrati pa ga bomo razkošno obdarovali in se vključili v nakupovalno mrzlico, bo otrok ponotranjil tisto, kar vidi, in v skladu s tem mislil, čutil in razmišljal tudi sam.« Preprečiti, da bi darila otrokom postala bistvo praznikov, je za starše vse prej kot preprosta naloga, poudarja sogovornica: »Otrok je ves čas izpostavljen sporočilom o pomembnosti materialnega vidika. Primerja se z vrstniki, ki ga lahko tudi zbadajo zaradi tega, da nima najnovejšega telefona ali najbolj modnih superg, v medijih in oglasih vidi otroke, ki imajo vse to in še več, in se hitro lahko počuti manjvrednega. Treba mu je privzgojiti zavedanje, da te darilo v obliki neke stvari lahko razveseli za kratek čas, pozneje se pokvari ali postane nezanimivo. Treba mu je dati izkušnjo pomembnosti preživljanja skupnega časa, da je bolj pomembno dogajanje med prazniki kot darilo. Seveda pa to ni lahka naloga – velikokrat je za starše, sploh za tiste bolj zaposlene, lažje kupiti darilo, ki si ga otrok želi, in se s tem izogniti slabi volji in pogovoru z njim kot pa premisliti, kaj bi lahko z otrokom skupaj počeli, in to tudi uresničiti.«

Osrečimo ga z dogodkom

Prazniki so zanesljivo lahko čarobni tudi brez materialnega obdarovanja ali pa zgolj s skromnimi darovi pod smrečico: veselje si lahko pričaramo s številnimi pestrimi dogodki, kot so ogledi okrašenih mestnih središč, številne, tudi brezplačne delavnice v kulturnih ustanovah, izdelovanje okraskov za smrečico, peka piškotov, sprehodi po zasneženem gozdu, ogled ulične predstave. Zanesljivo se vsi zavedamo, da bi lahko veseli december preživeli tudi proč od nakupovalne mrzlice, vendar je to nedvomno lažje reči kakor storiti. »Otrok bi to zanesljivo zmogel sprejeti, če le ni vajen na razkošna darila in bi to nenadoma prekinili. Takrat bi bila takšna sprememba zanj kar težavna,« meni Fabjanova. »Vse je zelo odvisno od okoliščin, v katerih otrok odrašča: če je vajen skromnih darov, če tudi v svoji neposredni okolici ni preveč izpostavljen materialnemu vidiku praznovanja, je to izvedljivo. Predvsem pa je odvisno od tega, kakšen vidik praznikov pozna v svoji družini – če ta poudarja pomen preživljanja skupnega časa in prijetnih obredov, je velika možnost, da bodo otroku prijetni občutki ob povezanosti družine pomenili več kot zavitek pod smrečico.«

Več v Zarji št. 50, 13.12.2016