Na to pravzaprav ni treba čakati, saj so nekateri že obogateli, nekaj »zdravil« že obstaja, pa nešteto prehranskih dodatkov, knjig, metod, nasvetov in zapovedi, ki tudi niso zastonj, epidemija debelosti pa se kljub temu širi. Neredki priznavajo, da so preizkusili že na desetine diet, da so po nekaterih shujšali, a so spet vse in še več pridelali nazaj – ko so znova začeli »normalno« jesti. Gotovo so krivi hormoni. Kaj je torej »normalna hrana« in kaj so zagrešili nesrečni hormoni, ki čisto zares ne delujejo tako, kot bi morali, toda k temu smo jih prisilili sami.

Hormon vitkosti. Ne moremo se tolažiti, da so za debelost krive prirojene hormonske okvare ali  tumorji v možganih, ki jih je bilo treba odstraniti, ob tem pa so se okvarili nevroni, odgovorni za vitkost. Takšne okvare so na srečo izjemno redke. Je pa res, da se z nami poigravajo hormoni, ki smo jih s svojim ravnanjem iztirili.

Zakaj nam možgani ne dajo znaka, da smo siti, ko je jasno, da smo pojedli dovolj? Ker hipotalamus, za oreh velik možganski center, tega ne more storiti, dokler ne dobi znaka hormona leptina, da je dovolj hrane. Hormonu, ki so ga odkrili pred dobrimi dvajsetimi leti, pravijo tudi hormon vitkosti, proizvajajo pa ga maščobne celice. Kroži po krvnem obtoku, potuje do hipotalamusa in sporoči, da ima človek v maščevju dovolj energije. Možgani potem znižajo apetit in preklopijo telo na porabo energije, kar pomeni, da postanemo živahni in dejavni. Le v dveh primerih možgani »naročijo« manjšo porabo – med nosečnostjo, ko je treba zaščititi plod, in med puberteto, ko je energija namenjena hitri rasti. Tudi to so ugotovili, da imamo v telesu leptinski prag, pravijo mu tudi vitka točka, ki je lahko pri nekaterih nastavljen zelo nizko, pri drugih pa precej visoko, se pravi, da se od svoje »naravne teže« težko odlepimo.

Več v Zarji št. 15, 12. 4. 2016