Dojenje je od pamtiveka najnaravnejša stvar, a vsem generacijam mamic se je dogajalo, da nekatere pač niso mogle hraniti malčkov ob svojih prsih. No, nekatere tudi niso hotele, ker so se bale, da bo njihov okras izgubil čvrstost in lepoto. Bogate so si najele dojilje, vse druge pa so se morale nekako znajti. Prve posodice z nekakšnim tulcem, skozi katerega so dojenčkova usteca sesala mleko, so stare vsaj 1500 let, saj so jih našli že v rimskih in grških grobovih. Sodobni duda in steklenička sta stari 60 let, starejši pa se še spominjajo, kako so mame zavijale sladkor v krpice, jih povezale in potisnile otrokom v usta, da niso jokali.
Prve »stekleničke« so bile narejene iz gline, kamna in lesa. Najpogosteje najdejo glinene posode z dvema odprtinama. Na eni strani so vlivali v posodo pijačo za dojenčka, iz druge pa je ta pil. V srednjem veku je bil zelo priljubljen »kozarec« kravji rog, uporabljali so ga tako odrasli kot dojenčki. Cucelj so naredili tako, da so konec ovili s kosom usnja in skozenj je otrok sesal mleko. Kasneje, v 17. stoletju, so uporabljali nekaj podobnega steklenički, narejeno pa je bilo iz lesa ali usnja. Še kasneje so bile zelo razširjene posode iz kositra s trdim okroglim pokrovčkom na eni strani, služil je kot cucelj. Čeprav so v stoletjih materiali in tehnologija izdelave otroških stekleničk napredovali, so imele vse nekaj skupnega – bile so strašansko nehigienične. Nemogoče jih je bilo pošteno očistiti, kaj šele sterilizirati. Bile so pravi lunapark za bacile, in če temu dodamo pomanjkanje mleka in slabo poznavanje prehranskih potreb otroka, ni nič čudnega, da je več malčkov umrlo, kot preživelo.
Smrdeči cuclji
V 18. in 19. stoletju so na tržišče prišle ladjice in skodelice iz keramike. Z njimi so skozi rilček (kot pri čajniku) otroke hranili z nekakšno redko kašo iz vode in moke, včasih so ji dodali še kruh ali jajce. Pri njenem ogabnem okusu ni nič pomagalo, da so bile stekleničke tega časa na pogled prav estetske. Pravo revolucijo je tudi v gospodinjstvu prinesel izum galvanizirane gume leta 1840. Iz nje so kmalu začeli delati tudi cuclje. Prvega je patentiral Newyorčan Elijah Pratt 1845, štiri leta prej pa je njegov sonarodnjak Charles M. Windship vložil patent za stekleno stekleničko (oblikovana je bila kot skodelica, da si jo je mati lahko nataknila na dojko, ker naj bi otroci tako raje pili iz nje). Prvi gumijasti cuclji so smrdeli in imeli zelo poseben okus, zato jih malčki niso marali. Pa še eno pomanjkljivost so imeli – v vroči vodi so kaj hitro razpadli. Trajalo je še pol stoletja, da so tehnologijo toliko izpopolnili, da so lahko začeli izdelovati zares praktične in varne cuclje. Steklena steklenička se je kmalu prijela in pogosto spreminjala obliko. Zelo se je prijela angleška varianta, pri tej je imela steklenička dolgo gumijasto cevko s cucljem na koncu. Po nekaj letih slave pa so le ugotovili, da jo je izredno težko očistiti in da je pravo gojišče za bacile. Do konca druge svetovne vojne so v ZDA izdali kar 230 patentov za otroške stekleničke, nekatere zelo zanimivih oblik. Med njimi v obliki dojenčkove glave, čeveljca in Indijanke z otrokom na hrbtu.
Prednica stekleničke, kakršno poznamo mi, je plastični Pyrexov model iz leta 1950. Ta je pomenil zaton steklenih stekleničk, saj so počasi odstopile mesto plastiki. Oblikovanje se od prvega plastičnega modela do današnjih ni kaj prida spremenilo, čeprav na policah otroških trgovin lahko najdemo marsikaj zanimivega. Napredovala pa je tehnologija. Tako imajo nekatere sodobne stekleničke notranje plastične ovoje, ki jih po uporabi preprosto vržete stran in stekleničke ni treba sterilizirati, druge pa znajo same pogreti mleko. Obstajajo tudi take, ki imajo ločena predelka za vodo in nadomestek za mleko. Mešanico naredimo šele takrat, ko jo potrebujemo, in tako nam ni treba skrbeti, da bi se pokvarila (npr. na izletu, na letalu itn.).
