Vse več psihologov se strinja, da odpuščanje zdravi najgloblje rane. Če odpuščamo sproti in znamo ločiti zrnje od plev, se lahko ukvarjamo z resnejšimi problemi, sicer pa nas kar naprej nekaj preganja. »Odpuščanje je kot mišica,« pravi dr. Annete Luskin, ameriška psihoterapevtka, »z vadbo smo sposobnejši vse daljših tekem, in več ko smo sposobni odpustiti danes, lažje se bomo soočili z neprijetnimi presenečenji v prihodnosti.« Nič drugače ni v partnerskem odnosu. Če ste partnerica, vešča odpuščanja, ste gotovo manj jezni, po drugi strani pa bolj pripravljeni pomagati, uživate v partnerstvu z manj stresa in ste gotovo samozavestnejši. Kdor zna odpuščati, lažje sprejema samega sebe, in bolj ko imate radi sebe, lažje izkažete ljubezen ljubljeni osebi. Tako preprosto je to!
Odpuščanje koristi zdravju
Znanstveniki so dognali, da sovraštvo načenja imunski sistem, medtem ko odpuščanje okrepi srce in ožilje, obrambno moč telesa, zdravi glavobole ter odpravlja težave s hrbtenico. Splača se torej potruditi že zaradi manj obiskov v zdravniški ambulanti. Če pomislite še na to, da vsi pari z najdaljšim stažem pravijo, da vztrajajo skupaj, ker verjamejo v moč odpuščanja, boste gotovo vsaj poskusili, mar ne?
1. Priznajte si, da vas je partner prizadel
Povsem naravno je, da se na laž ali kaj podobnega odzovete z močnimi čustvi, kot so sovraštvo, jeza in nemoč. Pomembno je, da jeze ne potlačite, saj tako niti ne boste vedeli, kaj vam je vzelo dostojanstvo in nadzor nad življenjem. Številne raziskave so denimo dokazale, da razvezane matere, ki niso odpustile bivšemu partnerju, mnogo težje disciplinirajo otroke.
A odpuščanje mora biti tako iskreno kot vsa druga čustva. Če si zanj ne boste vzeli časa, bodo zamere privrele na dan v mnogo nenavadnejših okoliščinah. Drži, da je najtežje odpustiti tistim, ki jih imamo najraje, torej svojemu partnerju, a je prav zato odpuščanje toliko bolj potrebno za vajino skupno dobro. Priporočamo, da partnerju napišete pismo, kaj vse vas duši. To vaju bo zbližalo.
2. Odločite se, ko boste pripravljeni
Nekateri ljudje s strahom odpuščajo, saj menijo, da jih bodo potem tisti, ki so jim povzročili bolečino, le še globlje prizadeli. Še posebej težko o odpuščanju razmišljajo žrtve čustvenega ali fizičnega nasilja. A pri odpuščanju ne gre samo za sprijaznjenje z grobostmi najbližjega, še manj za to, da bi nekaj pozabili in nekoga kratko malo rešili odgovornosti za neprimerno ravnanje. Odpuščanje ne pomeni, da ste se odpovedali pravični »sodbi« oziroma razumnemu razpletu dogodkov. Tako lahko partnerju napišete, kako vas je prizadela njegova nezvestoba, da ste ponižani in globoko razočarani, a pripravljeni sprejeti opravičilo, vendar nikakor ne brez nadaljnjih ukrepov. Lahko predlagate družinskega terapevta in upoštevanje nekaterih drugih partnerskih zaobljub. Pomembno je, da predlagate nekaj konkretnega, kar nakaže, da ste s partnerjem pripravljeni živeti naprej.
3. Poglejte na zgodbo iz drugega zornega kota
Psihologi trdijo, da je težko odpuščati tudi zato, ker smo nagnjeni k temu, da razmišljamo le o sebi. V človeški naravi je, da najprej zaščiti sebe in svoja čustva. A v vsak neljubi dogodek je vključena nasprotna stran. Zakaj vas je partner sploh prizadel? Zavestno ali je bilo vse le splet neljubih dogodkov oziroma zmešnjava v njegovih čustvih? Morda na vas sploh ni kričal zaradi vas, ampak ker ga tarejo hude težave v službi? Morda tudi čez plot ni skočil zaradi vas, ampak zaradi, naj se sliši še tako nemogoče, svoje ekstremne negotovosti, zaradi nezvestobe v svoji družini? Kako naj zaupa vam, če ni mogel zaupati lastni materi? Pogovorite se o tem, kaj ga je gnalo v tako ravnanje, in preverite še pri drugih članih družine. Kajpak ne boste preprosto oprostili, vzeli si boste čas in temeljito razmislili. Pri odpuščanju ni občega pravila, ki se ga je treba držati, vsakdo odpusti po svoje.
