Psihologinja Julija Pelc je specialistka za psihološko svetovanje na Osnovni šoli Janka Kersnika na Brdu. V večletni praksi se je poleg s težavami, ki jih doživljajo šolarji, ukvarjala z odnosom staršev in otrok. Zato smo jo prosili, da nam osvetli težave današnjih šolarjev in njihove odnose s starši, ki pomembno prispevajo tudi k učnemu uspehu.
S katerimi težavami osnovnošolcev se najpogosteje srečujete?
Učna uspešnost je zagotovo ena od njih in najpogosteje pride do izraza ob koncu šolskega leta. Žal je pri učencih prepogosto kampanjsko učenje, zato je njihov učni uspeh slabši od njihovih sposobnosti. Večkrat se zgodi, da starši preložijo prizadevanje za otrokov uspeh na ramena učiteljev. V takih primerih tudi otrok pogosto postane manj motiviran za učenje, neuspehu pa se pridružijo še vedenjske težave. Najtežje je, kadar otrok potrebuje specialistično obravnavo, starši pa se za težave ne zavzamejo dovolj. Tudi nadarjeni učenci, ki si sicer želijo biti vključeni v posebne programe, opraviti raziskovalno ali seminarsko nalogo, večkrat ravno zaradi pomanjkanja motivacije in nepripravljenosti na napor ne vztrajajo pri načrtih. Pri takih je pomembno, da jih pri dejavnosti, učenju, raziskovanju spremljajo ter spodbujajo tudi starši, ne samo učitelji.
Življenje v šolski skupnosti, kjer je po več sto do tisoč otrok, prinaša tudi niz problemov med vrstniki, različnost pa se odraža tudi v odnosih med učenci in učitelji. S sprotnim odzivanjem in pogovorom poskušamo premostiti vsakodnevne konfliktne situacije ter vplivati na proces zorenja.
Česa današnjim otrokom najbolj primanjkuje?
S spremembo delovnega časa in nevarnostjo hitre izgube zaposlitve otrokom zagotovo manjka prisotnost staršev. Tudi kadar so ti doma, je vprašanje, koliko zmorejo biti v stiku z otrokom, še posebno če ostajajo na ramenih staršev vse gospodinjstvo, delo na kmetiji in druge obveznosti. Kakovost stika pomembno vpliva na odnos med staršem in otrokom. Lepo je slišati mamo, ki opraviči svojo hčerko dodatne dejavnosti, ker ne želi zamuditi posebne priložnosti, ki sledi vselej, ko se eden od otrok vrne s kakšnega tabora, počitnic. Družina želi biti ob takšnih priložnostih skupaj, izmenjujejo si izkušnje, veselijo se zgodb in druženja. Za takšna srečanja ni treba, da gremo od doma, da imamo denar, potrebna je pripravljenost, da odmaknemo skrbi in naredimo prostor za radovednost ter veselje, da smo skupaj. Otrokom takšni in podobni obredi veliko pomenijo, dajejo jim občutek pripadnosti, varnosti, pomembnosti. V družini prepoznajo svoje mesto.
So današnji otroci preobremenjeni? Premalo disciplinirani? Razvajeni?
Pojem obremenjenosti je relativen. Spomnim se deklice, ki je bila preobremenjena s šolo, ker se je zelo težko učila in komaj napredovala iz razreda v razred, a bila je zelo motivirana in se je za svoj uspeh neverjetno trudila. Nekateri imajo zelo veliko interesov in bi bilo nasilno dušiti njihovo energijo, drugi so preveč zaposleni, ker tako želijo starši. Nekateri so preobremenjeni s pričakovanji staršev in se ob slabi oceni bojijo iti domov, drugi si sami postavljajo meje pefekcionizma. Obremenjeni so lahko zaradi šikaniranja ali nasilnega vedenja vrstnikov. Za oceno občutka preobremenjenosti je pomembno poznati okoliščine in odzive otroka. Otroci imajo pogosto še rezerve, ki jih z veseljem uporabijo ob pravi motivaciji.
Da današnja mladina ni disciplinirana, da je razvajena, smo slišali že večkrat. A zavedati se moramo, da je pot do notranje discipline dolgotrajna, zato je nujno, da odrasli postavijo okvire, meje, kakor tudi da se takrat, ko jih prestopijo, pogovorijo. Otroci potrebujejo priložnost, da kršitve s svojimi dejanji tudi popravijo.
Starši otroku včasih prehitro in preveč uresničijo želje, da bi jim prihranili čim več problemov ter jih osrečili. Tovrstna vzgoja vodi v razvajenost, pretirano zaščito, otrokov lažni občutek, da je nekaj posebnega, da ima posebne pravice in privilegije. Takšen pristop otroku ne daje šole za življenje, temveč ga pušča brez orodja za soočanje s konfliktnimi situacijami.
A večina otrok je pripravljena sodelovati in je prijetna, ustvarjalna, sočutna, prijateljska, delovna, zabavna, upošteva šolski red ter je dejavna na različnih področjih. Naj nas razmišljanje o težavah ne zavede, da med mladimi ni zdravega jedra. Eni in drugi nosijo v sebi lepoto; zazrite se v njihove oči in raziskujte, kaj se skriva za nasmehom, žalitvami, uporništvom, molkom, povabilom, nemirom ali pretirano odvisnostjo. Kadar boste postavljali zahteve, se hkrati spomnite na svoje šolanje. Moje je bilo živahno, dobrovoljno, klepetavo, zato nemirne otroke zlahka razumem.
Kako jim pri težavah lahko pomagajo starši?
Starši lahko poiščejo pomoč v različnih institucijah. Najprej lahko seveda poiščejo informacije oziroma pomoč v šoli, pri učitelju ali svetovalni delavki. Zvejo lahko tudi, kdo vse jim lahko pomaga zunaj šole. To so zdravstveni domovi, klinični psihologi, logopedi, socialna služba, družinski terapevti, otroški psihoterapevti, društva, svetovalnice in drugi. Pridobivanje pomoči ni dejanje, ki bi se ga sramovali, temveč lahko starše, ki si jo prizadevajo najti, samo pohvalimo. Pomoč ne učinkuje takoj, včasih pride lahko do nujnega poslabšanja. Še posebej pomembno je, da starši vztrajajo in ne vržejo puške v koruzo. Najprej morajo v koristnost pomoči verjeti oni, šele nato bodo ovire lažje premagali tudi otroci.
V šolah si želimo sodelovanja s starši in jih vabimo, da povejo svoje mnenje. V sprejemanju pripomb smo bolj ali manj spretni in tudi starši so pogosto taki ter se zaradi zaščite otroka odzovejo prehitro in preveč burno. Včasih povabilo razumejo kot priložnost za vmešavanje in presojo brez poznavanja okoliščin. Spoštujem starše, ki pridejo k učitelju in se pogovorijo o drugačnosti pogledov. Pomembno je, da preverijo okoliščine, da bi imeli celostno sliko, dajejo pobude ali vstopajo v šolo tudi s konkretnimi dejavnostmi. Skupna dejavnost načeloma rodi večjo povezanost, občutek pripadnosti ter energijo za nove cilje in nove radosti.
Tekst: Stane Mažgon
