Rak želodca je nevaren predvsem zato, ker ga največkrat odkrijejo pozno, ko je že napredoval. Sprva bolniku ne povzroča težav oziroma so znaki podobni številnim drugim težavam: pekoč občutek v žlički po zaužitem obroku, napihovanje po hranjenju, občutek popolne sitosti, čeprav je bolnik pojedel čisto malo, pa tudi prebavne motnje, menjaje driska in zaprtje, slabost, bolečine v trebuhu, bruhanje in izguba teže brez vidnega vzroka. Znak bolezni je lahko tudi črno blato. Zakaj zbolimo za rakom želodca, je še vedno uganka, tako kot pri vseh oblikah raka. Vendar strokovnjaki velik pomen pripisujejo prehrani. Tisti, ki pojedo veliko nasoljene (prekajene) pa tudi konzervirane hrane, so v večji nevarnosti. K temu lahko dodamo še gene, družinsko obremenjenost, debelost, kajenje in alkohol. Znanstveniki so odkrili tudi, da za rakom želodca pogosto zbolijo ljudje, ki so okuženi z bakterijo Helicobacter pylori.
Pri nas za rakom želodca zboli pet odstotkov od vseh rakavih bolnikov oziroma okrog 450 bolnikov na leto. Včasih je bil to veliko pogostejši rak. Po svetu ugotavljajo, da je umrljivost padla – a ne zaradi boljšega zdravljenja, temveč zato, ker zboli manj bolnikov kot včasih. Skoraj vse strokovne razlage pravijo, da se je to zgodilo zaradi shranjevanja živil v hladilnikih in zamrzovalnikih, uživanja bolj zdrave hrane, predvsem več sezonske zelenjave in sadja, ter tudi zato, ker antibiotiki pozdravijo okužbo z bakterijo Helicobacter pylori. Kljub temu je zastrašujoče, da je petletno preživetje bolnikov z rakom želodca od takrat, ko so jim bolezen odkrili, le 25-odstotna.
Želja po življenju je premagala statistiko. Znana revija Readers Digest je pred nekaj leti objavila zgodbo, ki jo je napisal zdravnik o svojem kolegu. To je bil ugledni profesor, ki se je ukvarjal prav z zdravljenjem raka želodca. Ko je bil star 61 let, je kot v posmeh zbolel za posebno agresivno obliko tega raka. Zdravnik, ki zgodbo pripoveduje, ga je šel obiskat, ko je ležal na »svoji« kliniki po zelo močni kemoterapiji in obsevanju. Njegova koža je bila sivkasta, ustnice zaradi razjed skoraj črne, oči udrte. Vse to so bile posledice zdravljenja. Njegovi kolegi so menili, da bi storil veliko bolje, če bi tistih nekaj dni, ki so mu še ostali, preživel v krogu svojih najbližjih. Toda profesor je vztrajal. Kmalu po tej terapiji se je odločil za operacijo, s katero so mu odstranili oboleli del želodca in tudi del požiralnika ter nato nadaljevali kemoterapijo in obsevanje.
Po 13 letih sta se avtor zapisa in omenjeni profesor spet srečala. Profesor mu je povedal, da je takrat, pred odhodom v bolnišnico, zasadil nekaj čebulic narcis. Rekel si je, da jih bo spomladi videl cveteti ali pa bodo cvetele na njegovem grobu. »Zelo sem si želel živeti, in edini način je bil, da se bojujem z vsemi silami,« je pojasnil svojo takratno odločitev za zdravljenje. Dodal je tudi, da zdravniki preveč podcenjujejo moč človekovega upanja. Res pa je tudi, da te moči ni mogoče znanstveno dokazati.
Operacija, kemoterapija in obsevanje. Raka želodca se zdravniki lotevajo na več načinov. Eden od njih je operacija, s katero odstranijo oboleli del ali želodec v celoti. Drug način zdravljenja je obsevanje, pri katerem močni žarki uničujejo rakave celice (a tudi zdravo tkivo). Obsevanje lahko bolniku predpišejo pred operacijo, po njej ali pa oboje. Če jo predpišejo pred operacijo, je to, poenostavljeno povedano, zato da bi se tumor skrčil. Po operaciji pa z obsevanjem uničijo še tiste rakave celice, ki so ostale. Tako je po idealnem scenariju. Bolniku lahko predpišejo tudi kemoterapijo. Zanjo velja enako kot za obsevanje: bolnik jo lahko dobi pred operacijo, po njej ali oboje. Škodljivost neželenih učinkov je odvisna od tega, katero zdravilo za kemoterapijo uporabljajo.
Novost: biološko zdravilo. Od konca letošnjega januarja je evropska komisija za zdravljenje raka želodca odobrila biološko zdravilo trastuzumab (Herceptin), zdravilo, ki ga uporabljajo za zdravljenje nekaterih oblik raka dojke. Zdravilo ni primerno za vse bolnike, marveč le za tiste, ki jih prej niso zdravili z drugimi zdravili in imajo izražen tako imenovani receptor HER2. Kaj to pomeni? Receptor HER2 (celični rastni faktor) je beljakovina, ki jo ima normalna celica na površini. Od tam v notranjost pošilja signale, zaradi katerih celica raste in se množi. Kadar ima rakava celica na površini ta receptor (po navadi jih ima nenormalno veliko), se bodo rakave celice hitreje in na veliko razmnoževale. Z drugimi besedami, HER 2 je zelo slaba novica, rak bo hitro napredoval. Zato je toliko bolj dobrodošlo, da ima medicina zdaj na voljo učinkovito tarčno zdravilo, ki ima tudi precej manj škodljivih neželenih učinkov kot dosedanja kemoterapija. Eden najbolj znanih strokovnjakov s tega področja, prof. dr. Eric Van Cutsem z univerzitetne bolnišnice Gasthuisbergu v Belgiji, je povedal, da je novo zdravilo pomemben napredek pri zdravljenju raka želodca, ki doslej zdravnikom ni dajal kaj dosti možnosti, da bi bolnikom učinkovito pomagali. To pomeni, da bodo v prihodnje morali preveriti, ali imajo bolniki z rakom želodca izražen omenjeni receptor HER2. Če ga imajo, bodo dobili novo biološko zdravilo, ki se je v raziskavi, imenovani ToGA, pokazalo kot uspešno in je podaljšalo preživetje bolnikov. Zdravilo trastuzumab v Sloveniji že uporabljajo za zdravljenje raka dojk. Pravzaprav je bila naša država ena prvih, ki ga je uvedla. Upamo lahko, da bo tako tudi za bolnike z rakom želodca.
