Utrujenost nekateri poznajo samo spomladi, veliko ljudi pa se z njo spopada skoraj vse leto. Utrujeni že vstanejo, v službi skušajo utrujenost nekako odriniti, pomagajo si s kavo in energijskimi pijačami. Najbolj pa so utrujeni popoldne in se zvečer popolnoma zbiti spravijo v posteljo. Potem pa še spati ne morejo dobro – in začarani krog se ponavlja. Naveličani vsega se vdajo v usodo, misleč, da gre za sindrom kronične utrujenosti. A ni vedno tako. Morda sta pa izčrpani nadledvični žlezi.
Nadledvični (adrenalni) žlezi imamo točno tam, kamor ju postavlja ime: nad ledvicami. Sta majhni, vendar za naše telo izredno pomembni, saj uravnavata sproščanje hormonov. S hormoni pa je povezanih precej procesov v telesu: od takih, ki obvladujejo stres, do takih, ki skrbijo za plodnost ali uravnovešenost. Pri adrenalnih žlezah se največ govori o stresu. Tisto, kar nam najbolj škoduje, je namreč kronični stres. Človeško telo ni ustvarjeno za kronični stres, temveč zgolj za občasnega, ki ga je človek v pradavnini doživljal ob srečanju z nevarno živaljo, na primer. Potem se je stres polegel, življenje je spet steklo normalno. Današnje življenje je bistveno drugačno. Ljudje smo kar naprej pod stresom, zaradi službe, hude konkurence, skrbi za plačilo računov, za to, da bodo otroci dobili vse, kar potrebujejo, se kopičijo. Pri ljudeh, ki so morda bolje preskrbljeni, pa stres povzročajo druge stvari: morda partnerski odnos, iskanje samega sebe, tudi pehanje, da bi imeli vedno več.
Najbolj škoduje kronični stres. Nadledvični žlezi torej najbolj prizadene kronični stres. Na stres se namreč odzivata s sproščanjem hormona kortizola, ki ga normalno sicer potrebujemo, da se soočimo z nujnim stanjem (srečanje z nevarnostjo v pradavnini). Toda odziv na stres naj bi bil kratkotrajen, raven kortizola naj bi se vrnila na običajno. Naši žlezi ne poznata razlike med pravim urgentnim stanjem in stresom, ki ga doživljamo, kadar se nam mudi, časa pa zmanjkuje, na primer. Če je raven kortizola stalno povečana, mehanizem, ki naj bi ga uravnaval, postaja čedalje manj občutljiv. To pa vpliva na veliko procesov v telesu: na imunski sistem, presnovo in prebavo, spanje, sproščanje vseh drugih hormonov, od DHEA, testosterona, estrogena do progesterona in tudi ščitničnih hormonov. Če se tako stanje nadaljuje, povzroča nalaganje maščobe v trebušnem delu, povišan krvni tlak in povišan sladkor, bolečine zaradi vnetij po telesu; zahteve po dejavnosti adrenalnih žlez se povečujejo, one pa ne zmorejo vsega, kar spet prizadene nekatere funkcije v telesu (zdravje kosti, imunskega sistema, razpoloženje in tudi željo po spolnosti). Ko pa so žleze čedalje bolj obremenjene, vse težje sproščajo kortizol; namesto tega začnejo sproščati več adrenalina za kompenzacijo. Zaradi tega postane človek razdražljiv, začne se tresti. Utrujeni nadledvični žlezi lahko povzročita tudi znižanje krvnega sladkorja, vznemirjenost, nezmožnost koncentracije, alergijske reakcije, tudi nizek krvni tlak. Ta faza pa pomeni, da je človek na najboljši poti do popolne izčrpanosti.
Ste prepoznali svoje težave? Naj vas nikar ne skrbi, saj si lahko sami precej dobro pomagate. Ne bomo spet razlagali o tem, da se je treba stresu izogibati, saj je danes to večinoma zelo težko. Ne moremo si vsi privoščiti, da bi šli živet v divjino in bi tam meditirali v sožitju z naravo – z vsem spoštovanjem do tistih, ki to vendarle storijo. Tudi o tem, kako stres obvladovati oziroma odpravljati njegove posledice, ne bomo govorili. Veliko je sprostitvenih tehnik. Mnogi pravijo, da jim najbolj pomaga sprehod v naravi. Odpravljanje posledic stresa je najpomembnejše za nadledvični žlezi. Zato se je treba odločiti in vzeti življenje v svoje roke. Največjo napako delamo, ker si ne vzamemo časa zase. To pomeni časa, ko smo zares sami s sabo in delamo kaj, kar nas veseli. Nabiramo gobe ali pa vrtnarimo, na primer. Lahko pa je to zgolj sedenje v mirnem kotičku in poglabljanje vase. Vsak naj si izbere svoj način.
Žleze lahko izčrpa tudi hrana. Morda ne boste verjeli, toda na izčrpanost nadledvičnih žlez lahko vplivate s prehrano. Ne samo s tem, kaj jeste, temveč tudi s tem, kdaj jeste. Osnovno pravilo je, da ne bi smeli nikoli biti zares lačni. Kajti že samo nizek krvni sladkor povzroči v telesu stresno reakcijo. Pomislite, kaj se zgodi, če zjutraj nič ne jeste, od telesa pa zahtevate, da deluje optimalno; potem ves dan do večera ali poznega popoldneva ne jeste nič pametnega (sladkarije, kava in energijske ploščice namreč ne sodijo v to skupino), nakar se zvečer pošteno najeste. To povzroča telesu nenehen stres. Telo stalno potrebuje energijo, tudi med spanjem. Kortizol namreč tudi skrbi, da je krvni sladkor ves čas na ustrezni ravni. Če ste dlje brez hrane, to sili nadledvični žlezi, da morata bolj delati, da bi lahko proizvedli več kortizola (ki bo skrbel, da boste imeli ves dan dovolj krvnega sladkorja in s tem energije) in adrenalina. Zato nadledvičnim žlezam najbolje pomagate tako, da jeste vse obroke: najmanj tri glavne obroke, ki morajo biti hranljivi, in vmes še dva manjša, s katerima mora telo prav tako dobiti pomembne snovi za delovanje vseh organov. Tako ves dan vzdržujemo raven krvnega sladkorja brez večjih nihanj. S tem pa sta nadledvični žlezi takoj precej manj obremenjeni.
Telo ima naravni ritem. Zelo pomembno pa je tudi, kdaj pojemo te obroke. Upoštevati je treba naravni ritem telesa (znan je kot cirkadiani ritem, po katerem telo deluje podnevi in ponoči). Sproščanje kortizola namreč sledi temu ritmu; raven se začne dvigovati okrog šestih zjutraj, najvišja je okrog osme ure, nakar se začne postopoma zniževati, da se zvečer pripravi na počitek. Po malem se vmes dviguje samo ob času za obroke. Tako je raven kortizola ponoči na najnižji točki. Če je vse normalno, seveda. Zato je najbolje, da upoštevamo ta krog. Kar pomeni, da je treba pojesti večino obrokov v prvi polovici dneva. Težave nastopijo zvečer. Veliko ljudi namreč ne more večerjati že med 17. in 18. uro, ko bi bilo najbolj priporočljivo. V tem primeru se je treba prilagoditi tako, da je večerni obrok še posebej lahek, sicer to spet vpliva na hormonsko ravnovesje in začarani krog se ponovno zavrti. Če imamo namreč zvečer preveč kortizola, nas bo mikala hrana, bogata s sladkorjem ali maščobami. Opozoriti velja, da se raven kortizola dvigne tudi pri telesni vadbi. Zato strokovnjaki svetujejo, da telovadimo raje dopoldne, zjutraj, če je mogoče, ali pa vsaj zgodaj popoldne. Res je, to z današnjim slogom življenja nima kaj dosti skupnega. A tudi tisti, ki hodijo v telovadnico tako zgodaj, da je zunaj še trda tema, ne delujejo skladno z naravnim ritmom telesa. Če ne gre drugače in če lahko vadite le zvečer, poskusite z zmerno vadbo. Intenzivnejša vam bo spet dvignila raven kortizola.
Zajtrk naj bi torej pojedli okrog osmih zjutraj, približno eno uro po vstajanju, a raje prej kot pozneje. Hranljiva malica naj bi bila na vrsti le eno uro kasneje, okrog devetih, kosilo pa med 11. in 12. uro. Sledi spet malica, ki naj bi jo pojedli med 14. in 15. uro, večerja pa naj bi bila, kot rečeno, najpozneje med 17. in 18. uro. Tak je namreč normalen ritem človekovega telesa. Pol ure pred spanjem bi si lahko privoščili še lahek prigrizek, ki naj bi vseboval malo kakovostnih ogljikovih hidratov (za boljše spanje), oreške, košček sira, kos ali skodelico sadja. Če torej sledite ritmu telesa na ta način, ste naredili že zelo veliko. Za nagrado boste manj utrujeni, bolj dejavni, delo vam bo šlo lažje od rok, pa tudi živčni ne boste toliko. Z zmanjšanjem nihanja ravni kortizola imata adrenalni žlezi manj dela, kar omogoča stalno dovolj energije. Počutje je takoj boljše.
Kaj jesti? Odgovore bolj ali manj vsi dobro poznate, saj gre večinoma za enake nasvete kot pri vseh boleznih: tako imenovano zdravo hrano. Vendar je nekaj stvari posebej pomembnih. Najprej je treba vedeti, da sladke jedi, kot so pecivo (tudi sloviti francoski rogljiček s skodelico kave ni dober zajtrk za nadledvični žlezi, ravno nasprotno), krofi in tudi beli kruh, kava in sladke pijače sicer dajo telesu energijo takoj, a na žalost kmalu povzročijo izčrpanost, vzamejo telesu energijo. Človek se počuti samo še slabše. Sladkor in enostavni ogljikovi hidrati namreč stimulirajo presežek krvnega sladkorja, s tem se sprošča več inzulina, ki zelo hitro iz krvnega obtoka pobere ves sladkor, in človek se lahko samo še sesede. Drugače je, če si privoščimo sestavljene ogljikove hidrate, vendar v omejenih količinah. Priporočajo jedi brez glutena in kofeina. Kava namreč preveč stimulira nadledvični žlezi in tudi vpliva na slabše spanje. Če človek čuti željo po kofeinu in slaščicah, je možno, da ima nizko raven kortizola ali krvnega sladkorja; lahko je v neravnovesju hormon serotonin. V vsakem primeru ima premalo energije. Tedaj ni dobro poseči po tem, kar si človek želi, ker ne bo pomagalo. Bolje je leči, si vzeti odmor, počitek. Če si tega ne morete privoščiti, si vzemite kakšno minuto za globoko dihanje ali za vsaj desetminutni sprehod.
Za ljudi, ki ne morejo brez kave, velja, da naj si le privoščijo tisto skodelico zjutraj. Vendar naj zraven pojedo kaj hranljivega, da bodo zmanjšali oziroma nevtralizirali učinke kofeina. Kakšna naj bo torej ta hrana? Vsekakor organsko pridelana, ne pa industrijsko pripravljena. V vsakem obroku je priporočljivo imeti nekaj kakovostnih beljakovin. Mednje poleg mesa in rib sodijo jajca (jajčni beljak je ena najbolj kakovostnih beljakovin), pa seveda beljakovine rastlinskega izvora, stročnice, fižol, soja, čičerika. Arabci že vedo, zakaj zjutraj jedo humus, zraven pa svežo zelenjavo in zeliščni čaj. Med kakovostnimi beljakovinami je tudi nekaj mlečnih izdelkov (manj mastnih, na primer nemastna skuta, jogurti). Pijače, ki izčrpavajo nadledvični žlezi: vse, kar vsebuje kofein, alkohol in energijske pijače ter pijače, ki vsebujejo sladkor. Pijače, ki adrenalnim žlezam pomagajo: voda, zeliščni čaji (morda z dodatkom ginsenga), sveže iztisnjeni zelenjavni sokovi.
Vitamini in minerali. Če ne boste naredili za nadledvični žlezi nič drugega, jima pomagajte vsaj s prehrano in z vitaminskimi dodatki, ki so, ne glede na to, kar nam nekateri ves čas govorijo (če jemo uravnoteženo hrano, dodatkov ne potrebujemo), nujni. Pri utrujenih, izčrpanih nadledvičnih žlezah so to vitamini C, E in B-kompleks, posebej pantotenska kislina in vitamin B6, ki so bistveni pri sproščanju in delovanju stresnih hormonov; pomemben je mineral magnezij, ki žlezam zagotavlja potrebno energijo, pa tudi drugi minerali: kalcij, cink, mangan, selen. Ti minerali namreč žlezam pomagajo zmanjšati škodljive učinke stalnega stresa in vzpostaviti ponovno ravnovesje. Močna podpora kakovostnih hranil, vitaminov in mineralov zagotavlja tudi dobro delovanje vseh žlez z notranjim izločanjem. Med zdravilnimi zelišči si je mogoče pomagati z ašvagando, sibirskim ginsengom, astragalusom, šisandro, sladkim korenom. Slabo delovanje nadledvičnih žlez je morda posledica slabega delovanja jeter, ki so preobremenjena s strupi. To je velikokrat vzrok, da človek zjutraj ni lačen. V takih primerih je dobro razstrupiti jetra.
Poudariti velja tudi, da lahko stalni stres prizadene žlezo ščitnico. Kortizol lahko namreč preprečuje spreminjanje ščitničnega hormona T4 v T3; če je tega malo, začne ščitnica slabše delovati. Znaki so (poleg utrujenosti): slabo prenašanje mraza, pridobivanje telesne teže, slab spomin in koncentracija, depresija, neplodnost in izguba las. Zato velja upoštevati nasvete za utrujeni nadledvični žlezi, ker boste s tem pomagali tudi ščitnici.
