Zaradi varčevanja so zdravniki družinske medicine napovedali, da bodo namenili več časa kroničnim bolnikom, lažje bodo preusmerili h kliničnim specialistom. Igor Muževič, specialist družinske medicine, opozarja, da bi v Sloveniji nujno potrebovali najmanj petsto zdravnikov družinske medicine, pri tem pa najmanj sto petdeset mladih zdravnikov čaka na zavodu za zaposlovanje. »To bi bil tudi najboljši varčevalni ukrep: z zaposlitvijo družinskih zdravnikov bi se zmanjšala hospitalizacija za petnajst odstotkov, zmanjšalo bi se število napotnic in zdravil za kronične bolezni, zmanjšala bi se umrljivost prebivalstva. Dokazano bi privarčevali!« Skupaj z Akcijo za ohranitev javnega zdravstvenega sistema in njegovo socialno pravično nadgradnjo zato opozarjajo, da se nam bliža propad javnega zdravstva, če ne bomo uredili razmer, povečali preglednost delovanja in zmanjšali visoke stopnje sistemske korupcije v zdravstvenem sistemu.
Pri dvaintridesetih ste slabi dve leti specialist družinske medicine – zelo mladi ste, kje tiči razlog, da ste se aktivirali, na kaj opozarjate?
Začelo se je z lastnimi izkušnjami, vsakodnevnim delom, ko me je delo tako zasulo, da sem se vprašal, ali to, kar sem se naučil na medicinski fakulteti ali med specializacijo, sploh lahko uporabim – namreč da lahko čim bolj pomagam bolnikom. Vedno smo družinski specialisti dobili odgovor od drugih kliničnih specialistov in tudi od javnosti, da samo tarnamo, zato sem na te stvari želel pogledati objektivno. Začel sem iskati številke, ki bi razložile, kaj pomeni ta občutek preobremenjenosti, in to delo je potekalo vzporedno z mojo magistrsko nalogo o motivaciji družinskih zdravnikov na ekonomski fakulteti. Številke povsem razkrijejo, zakaj je situacija takšna, kot je: približno štirideset odstotkov manj nas je kot v EU, dva- do trikrat več bolnikov obravnavamo na dan kot v EU, tudi srednjega medicinskega kadra je manj.
Govorite o tem, da je v EU 87 zdravnikov na 100.000 prebivalcev, pri nas pa le 50? In da ima zdravnik pri nas za bolnika na voljo sedem minut? To seveda potegne za seboj slabše storitve in odnos.
Pomoč zdravnika je najprej razviti odnos z bolnikom: spoznati njega in njegovo družino, najbolje v domačem okolju. Tako ga lahko začneš obravnavati kot posameznika in ne kot skupek organov in bolezni, kot je v navadi na »višjih« instancah: pri družinski medicini specializiraš iz odnosa z ljudmi, ne pa iz bolezni. To je lepota tega poklica, a je včasih zelo naporno.
Kaj pomeni pomanjkanje družinskih zdravnikov in časa za bolnike?
Predpisanih sedem minut na bolnika se vse bolj krči na pet minut: kako naj se človek, bolnik, odpre zdravniku v tem času? Ne more se! Tudi če se poskuša odpreti, izpovedati, ga mi prepogosto ustavimo, ker je v čakalnici še deset ljudi, ki čakajo, in skušamo čas, ki je na voljo, enakomerno razporediti. Pri tem trpijo bolniki in naš odnos z njimi. Mnogi zdravniki to rešujejo tako, da delajo več, da ostajajo v ambulanti tudi popoldne, da popoldne obiskujejo bolnike na domu. Toda to povzroča izgorelost in depresijo tudi pri zdravnikih, kar se spet pozna pri odnosu do bolnika: umikamo se vase, delamo bolj brezosebno. To spodkopava odnose in tudi zdravstveno oskrbo bolnikov.
Kako mislite doseči zaposlitev še petstotih zdravnikov glede na varčevanje in tudi na to, da vaša primarna specializacija ni cenjena?
Temelji problem je preobremenjenost: mladi zdravniki še kot študentje vidijo, kakšno je delo, in to jih odvrne od te specializacije. V očeh javnosti in kliničnih specialistov smo nižje postavljeni, ker je težko dojeti naravo dela, ki ga opravljamo: ne razumejo, da vsak bolnik pride s svojo težavo in da je teh težav tisoč pri tisoč bolnikih, da je potrebna širina znanja in ne ožina, ki je značilna za druge specialiste. Način dela je povsem drugačen: družinski zdravnik mora biti malo kardiologa, nevrologa, psihiatra … Najmanj dvajset različnih specializacij obstaja! V zadnjih desetletjih se je vsako od teh področij nesluteno razvilo – družinski zdravniki moramo vse to spremljati. Kar je zelo težko obvladljivo in je velik izziv, nikoli ne moreš usvojiti vsega znanja! Res je tudi, da smo najnižje plačani med zdravniki, kar niti ni tako zelo sporno, saj si bolj kot denar želimo normalne obremenitve. Toda: ali ni to tudi statusno sporočilo – da smo manj plačani, ker smo manj vredni? To je velik demotivator za mlade zdravnike, za ta poklic. Drugi specialisti imajo konzilije, pet zdravnikov skupaj se pogovarja, odloča tudi v hiši: napišejo več napotnic kot mi, le da se jim reče konziliarni pregled. Seveda ne moremo nikakor brez njih, njihovo znanje je izredno pomembno.
