Nehote so besedam, ki jih je izgovorila, manjkali zlogi. Nekaj ur pozneje ni mogla več govoriti, čeprav je natančno vedela, kaj bi rada povedala. Na obrazu je začutila mišični krč. Seveda človek najprej pomisli na možganski tumor, a v resnici je bilo nekaj precej bolj nenavadnega. Dobro je vedeti, da se nam lahko zgodi tudi kaj takšnega.
Kmalu potem, ko je izgubila sposobnost za govor, se je ta sicer vrnila. Tudi desna roka, ki je bila prej hladna, prsti pa mravljinčasti, se je ogrela, mravljincev ni bilo več. Le prsti so ostali nekoliko hladnejši. Sprva so zdravniki mislili, da gre za napad migrene, ki se začne s podobnimi znaki, sledi pa jim hud glavobol. A Danielle glavobola ni imela. Zato je zdravnica zapisala, da je očitno nekaj narobe v levem delu njenih možganov. Vsak del telesa namreč nadzoruje skupina živčnih celic na nasprotni strani korteksa, možganske opne. Torej je imela Danielle težave v levem delu možganov, kjer je v bližini tudi center za govor. Danielle so poslali k nevrologu, da ji je slikal glavo (s tako imenovano računalniško tomografijo, znano kot CT). Šele po drugem, podrobnejšem slikanju je ugotovil, da ima Danielle poškodbo v levem sprednjem delu možganov z večjim vozličkom v sredini. Nevrolog je bil prepričan, da je tumor. Ni pa mogel oceniti, ali je to možganski tumor, ki je nastal samostojno v možganih, ali metastaza, se pravi razsevek raka, ki izvira iz katerega drugega dela telesa (najverjetneje iz dojke ali črevesja).
Danielle so pregledali tudi z magnetno resonanco in začasno je dobila dvoje zdravil: za preprečevanje krčev in otekanje možganov. Povedali so ji, da bo za natančno diagnozo verjetno potrebna operacija, in jih ob tem zamolčali, da ima verjetno tumor. Omenili so le lezijo, poškodbo v možganih.
Za grahovo zrno velik tumor?
Kirurg ji je razložil, kako naj bi operacija potekala, in katere bolezni so možne: ali je poškodba nastala zaradi okužbe ali pa ima tumor. Magnetna resonanca je potrdila, da ima v možganih za grahovo zrno veliko poškodbo, lezijo oziroma bulico, in da je to edina nepravilnost v njenih možganih. Še vedno je obstajala možnost, da gre za razsevek bolezni, ki se razvija kje drugje v telesu.
Ko je onkolog pregledal vse posnetke, je potrdil omenjeni sum, vendar pa je dodal, da gre morda za granulom, proces, ki je posledica okužbe. Predlagal je, da bi naredili biopsijo in da bi se posvetovali z nevrokirurgi. Na pomoč so priskočili tudi nevrokirurgi iz Kanade. Skupna ugotovitev je bila, da ima Danielle primarni možganski tumor, imenovan gliom. Nevrokirurg iz Los Angelesa, kamor je šla Danielle še na en posvet, ji je zelo zadržano in resno povedal, da ima hudo nevaren tumor v možganih in samo 50 odstotkov možnosti, da živi še tri leta.
Ni tumor, temveč trakulja!
Danielle je bila prvič, odkar so se začele njene težave, obupana. Imela je dva sinova, dobrega moža, živeli so skoraj idilično, in to življenje je bilo zdaj zaradi nevarnosti, da bo kmalu umrla, grobo prekinjeno. Otroka sta jo takrat prvič videla jokati. Danielle je vedela, da bo morala na operacijo, ki je zelo tvegana. Lahko bi ji poškodovali center za govor. Poleg vprašanja, ali bo sploh preživela, ji je grozila slaba statistika: imela naj bi samo 50 odstotkov možnosti, da preživi naslednja tri leta. Ko se je že skoraj sprijaznila z usodo, jo je poklicala prijateljica in ji predlagala, naj ji prinese rentgenske posnetke. Pregledal naj bi jih njihov družinski prijatelj, nevrokirurg. Danielle in njeni najbližji so menili, da še eno mnenje ne more škoditi, čeprav prav veliko upanja ni gojil nobeden več. Toda ko je omenjeni nevrokirurg pogledal posnetke, je rekel, da ne vidi tumorja, temveč cisticerkozo, neke vrste črva. Zdravnikova soproga je Daniellini družini zagotovila, da njen mož tega ne bi rekel, če ne bi bil o tem prepričan. Nova diagnoza je namreč pomenila odlično novico: ne gre za tumor, črna statistika se je umaknila vprašanju, kako to pozdraviti oziroma kako diagnozo potrditi.
Cisticerkoza ni tako redka bolezen. Povzročajo jo larve prašičje trakulje. Po okužbi (okužimo se z zaužitjem okuženega in toplotno slabo obdelanega mesa, vode, v kateri so jajčeca, in podobnim) nekaj jajčec potuje po telesu; lahko se ugnezdijo v možganih, kjer povzročajo infekcijo tkiva. Ko larva raste, naredi dobesedno luknjo v možgane. Ni prav redko, da z magnetno resonanco odkrijejo tudi po ducat larv trakulje, da so možgani videti kakor ementalski sir.
Danielle je imela srečo, ker je imela v možganih samo eno larvo. S punkcijo so ji odvzeli možgansko tekočino. Preiskava je potrdila, da gre za trakuljo oziroma njeno larvo (nekakšno bubo, ki zraste od 0,6 centimetra do 1,8 centimetra v dolžino). Danielle so poslali v center za zdravljenje nalezljivih bolezni in tam jo je zdravila dr. Pamela Nagami (po Daniellini zgodbi je napisala knjigo). Začelo se je reševanje uganke, kje je trakuljo dobila. Danielle je namreč Židinja in zato svinjskega mesa ne jed. Zato tudi nobeden od strokovnjakov, ki so gledali njene izvide, ni pomislil na to možnost.
Trakulja v solati?
Infektologinja je Danielle najprej opozorila, da je še vedno možno, da diagnoza ni pravilna, in da se še vedno lahko odloči za operacijo. Druga možnost pa je bila, da takoj dobi zdravila, ki bi trakuljo spravila iz telesa. Danielle se je odločila za zadnje. Nove preiskave krvi so pokazale, da gre vendarle za trakuljo. Operacija torej ni bila več ena od možnosti. Začelo se je zdravljenje v bolnišnici. Najprej je oftalmolog dobro pregledal Danielline oči, saj bi se lahko črv naselil tudi tam. Pokazalo se je, da se to ni zgodilo. V naslednjih dneh je Danielle dobivala zdravila, s katerimi naj bi črva oziroma trakuljo odpravili. Trakulja namreč lahko raste do šest ali celo deset let in zraste do dolžine nekaj metrov. Ker pa je ploščata in tanka, njena jajčeca, ki jih okuženi odvaja z blatom, pa so tako majhna, da jih s prostim očesom ne vidimo, se v telesu zakamuflira. Imunski sistem je ne prepozna kot napadalca. Šele ko po dolgih letih odmre, začne delati težave. Odmrle dele pa imunski sistem lahko prepozna in takrat se začenjajo vnetni procesi, pojavijo se otekline, skratka na prvi pogled odmrla trakulja naredi več težav kot živa. Odmre pa zato, ker se mora njen življenjski krog nadaljevati tako, da sedanjega gostitelja poje novi gostitelj. To je pri človeku nemogoče (če izvzamemo kanibale). Med zdravljenjem je imela Danielle nekaj stranskih učinkov in vsi so potrjevali, da terapija učinkuje: malo vročine in blag glavobol. Po treh dneh je lahko odšla domov. Še naslednja dva tedna je morala jemati zdravila, ves čas pa so njeno zdravljenje spremljali s kontrolnimi pregledi. Trakulja je bila dokončno odpravljena. Danielle se je tudi spomnila, kje jo je verjetno dobila. Šest ali sedem let, preden je zbolela, je bila na počitnicah v Mehiki. V zelo znani restavraciji je naročila solato, edino jed torej, ki ni bila toplotno obdelana. Morda so se prav v njej skrivala jajčeca trakulje. Toda tega nikoli ne bo zanesljivo vedela.
