Pletnja, romantičen čoln, ki mirno drsi po gladini, je že več kot stoletje zaščitni znak blejskega turizma in težko si je predstavljati podobo jezera brez čolna s platneno streho in stoječim veslačem. »Prav je, da se pletnje ohranijo kot del naše tradicije,« trdi Anže Logar, inženir lesarstva in kljub svoji mladosti že priznan izdelovalec pletenj ter drugih plovil, ki nadaljuje obrt svojih predhodnikov.

»Če me kdo vpraša po poreklu, mu povem, da sem prava avtohtona blejska pasma,« nasmejano pove Anže Logar. »Moji predniki so bili pred drugo svetovno vojno skoraj štiri desetletja oskrbniki na Blejskem otoku, najprej moj ded, nato moj oče. Upravljali so otok, razvijali rokodelske veščine, imeli so mizarsko delavnico, gradnjo čolnov, brezalkoholno gostilno.« Po vojni so jih zaradi političnih motivov izrinili z otoka in naselili so se v bližini jezera.

»Že zgodaj sem odkril čar lesa in ugotovil, da sem po duši rokodelec ter da me veseli delo z lesom,« pove Logar, ki je po starem očetu podedoval mizarsko delavnico, a žal ded nanj razen osnovnih stvari ni mogel prenesti znanja, ker je bil že prestar, fant pa še premlad. »Imel sem srečo, da sem se lahko izučil za mizarja pri sosednjem mojstru Kunčiču, on pa se je prej izučil pri mojem starem očetu.« To je bil nekakšen posreden prenos znanja iz ene generacije v drugo. Sprva se je usmeril v masivne mizarske izdelke, a je naenkrat ugotovil, da mu je to postalo dolgočasno in da bi potreboval veliko sredstev za opremo delavnice.

Študij na Finskem

Logar je najprej končal srednjo lesarsko šolo v Škofji Loki, nato pa še fakulteto za lesarstvo v Ljubljani. Ob tem je ves čas pomagal očetu v domači delavnici pri popravilu pletenj ali pri manjših popravilih na čolnih. »V srednji šoli sem šel na izmenjavo na Finsko, v kraj blizu Lahtija, in tam sem po naključju opazil delavnico čolnov. Pomislil sem, da bi se tja mogoče še kdaj vrnil. Obenem sem se zavedal, da bo treba nekoč tudi pri nas imeti ustrezno kvalifikacijo za izdelavo čolnov, kot imajo to na Finskem ali v Italiji.« Kasneje se je prijavil na evropski projekt za oživitev kulturne dediščine lesenih plovil v osrednji Evropi. Vrnil se je v Lahti in končal triletni študij izdelave plovil, obenem pa je bila to tema njegove diplomske naloge na lesarski fakulteti. Tako je Logar družinsko tradicijo nadgradil s sodobnim strokovnim znanjem.

Po diplomi je s pomočjo evropskih sredstev začel oživljati blejsko čolnarsko dediščino. »Zdaj že sedem let skrbim za večino blejskih pletnjarjev oziroma čolnov na jezeru, nekaj malega v Bohinju, pa tudi na Vrbskem in še nekaterih jezerih. Del posla je skrb za tradicionalna plovila, drugi del pa je gradnja novih plovil. Tretji del posla je izdelava plovil po naročilu na željo strank, ki pridejo k meni in povedo svoje želje, nato pa skupaj naredimo vse, od dizajna do inženiringa.« Pri delu uporablja računalniško vodene stroje in sodobne pripomočke, a v osnovi je še vedno treba vsa plovila izdelati z rokami. »Naši hiši se je reklo pri Jezernikovih, zato sem dal svoji blagovni znamki ime Laker Craft, da sem postal bolj prepoznaven na tujih sejmih,« pojasni Logar.

Preprosta oblika se je razvijala stoletja

Pletnja je značilnost Blejskega jezera in je stara vsaj toliko kot blejski turizem, ko so prvi obiskovalci želeli obiskati Blejski otok. Prvi turistični čolni so se začeli pojavljati po prihodu železnice. Sprva so bili v angleškem slogu, z ravnim dnom in elegantnejši, povpraševanje po čolnih se je povečalo in to je bila priložnost za rokodelce okoli jezera. Sčasoma sta se oblika in velikost čolnov spreminjala, pletnja se je s petih povečala na osem metrov. »Imam fotografijo iz leta 1904, kjer se vidi čoln, ki je že podoben današnjemu. Ocenim lahko, da se je današnja konstrukcija razvila v zadnjih stotih letih. Pozneje se je podaljšala, dodala se je streha,« pojasni Logar. »Zgradba čolna izhaja iz Avstrije, konkretneje iz Salzburga, kjer so znani rudniki soli. Tam so si z rečno regulacijo pomagali pri prevozu tovora iz podzemnih jam, zato so izdelali čoln z nizkim  ugrezom, torej z ravnim in širokim dnom. Podobnost in izvor sem raziskoval tudi v svoji diplomski nalogi in po dosegljivih informacijah se mi zdita precej ustrezna. Podobne čolne imajo na bližnjih avstrijskih jezerih. V osnovi pa gre za zelo preprosto konstrukcijo, ki se je razvijala tisočletja.« 

Vsaka pletnja je malo drugačna

Ob tem pa Logar še pove, da je prepričanj, kakšna mora biti pletnja, prav toliko, kot je pletnjarjev. »Kot inženir in izdelovalec še nisem prišel do tega, da bi izdelal čoln, za katerega bi lahko rekel, da je tipična pletnja. Zato vsakega pletnjarja pred izdelavo povabim v delavnico, da mi pove svoje želje. Sem kot krojač, ki naredi obleko po meri.« Razlike so minimalne, a lahko bistveno vplivajo na plovbo. Tudi vesla vsak nekoliko drugače. Med seboj se sotrpini prepoznajo po gibanju telesa zelo na daleč. Sicer pa je po evropski direktivi pletnja uvrščena v kategorijo tradicionalnih plovil – pod pogojem, da je zgrajena s predpisanimi materiali in na določen način. »Za pletnjo je značilno še to, da je eno največjih plovil, ki ne potrebuje osnovnega skeleta, torej oplata, oziroma pri katerem dno drži osnovno obliko. Pri drugih večjih barkah pride do težav z zvijanjem, če nimajo skeleta. Na Ljubljanici bi takšen čoln kmalu razpadel.« Pletnja je dolga sedem metrov in pol, na njej se lahko vozi do 18 oseb in pletnjar, ki z vesli stoje poganja barko naprej. »Za pletnjo potrebujem 400 ur dela, stane okrog 12 tisoč evrov.« Če si torej kdo želi omisliti pletnjo, jo lahko naroči in ga bo to stalo toliko kot avto nižjega srednjega razreda. Treba bo sicer veslati, strošek goriva pa bo odpadel. Čoln zdrži tudi trideset let, a vsako leto mu je treba nameniti približno70 ur obnove.

Ohranjanje skoraj pozabljene lepote

Anže Logar se zaveda, da pletnja ni zelo pomembna za tržišče, zato se usmerja tudi v gradnjo drugih lesenih plovil za različne naročnike. Krog pletnjarjev je zelo majhen, vsega skupaj le nekaj čez dvajset plovil. Vendar gre za tradicijo, ki jo je treba ohranjati. Logar želi spodbuditi zavest, da smo tudi Slovenci narod z dediščino izdelovanja plovil. »Moj namen je, da bi jo ohranili v muzejski obliki in da bi še koga navdušil za izdelavo čolnov. Eden od dobrih korakov bi bil, da bi se na lesarsko šolo v Škofji Loki vključilo mentorstvo za izdelavo lesenih čolnov. Želim si, da bi več uporabljali les kot izreden material, da bi pri nas izdelali čim več čolnov in na novo odkrili njihovo skoraj že pozabljeno lepoto.«