To, da je svet telekomunikacij predvsem moška domena, je ni nikoli niti begalo niti oviralo. Prej narobe, vse tiste povezave, prevezave, kabli in podobne tehnične reči, nad katerimi ženske navadno hitro obupajo, so jo vedno zanimale. Tako kot jo je, hčer znanega nogometnega trenerja, vedno zanimal šport. Najbolj nogomet, seveda. Dokler ni pobliže spoznala hokeja.
Za potep je vedno dovolj razlogov. Njena prva športna ljubezen je bil nogomet, z očetom je od malega hodila na tekme in ga spremljala na treningih, oče pa je nanjo prenesel tudi ljubezen do teka. Zdaj ima zaradi obilice obveznosti za tekaški trening manj časa, ampak na kak polmaraton bo pa le še šla. Na ljubljanskega zagotovo.
Kot otrok je bila prepričana, da bo učiteljica. Tako kot oba njena starša. Pa jo je potem premamila ekonomija. Diplomirala je na ekonomski fakulteti v Mariboru, vmes v okviru študentske izmenjave eno leto preživela v Marburgu v Nemčiji, nekaj časa tudi v Zagrebu. Ne, prav nič ji ni težko spakirati kovčkov in oditi, kjer ji ponujajo tisto, kar jo zanima. Tako je bilo tudi z njeno prvo službo v manjšem telekomunikacijskem podjetju, saj se je tako rekoč čez noč preselila v Ljubljano.
Še vedno je težko pri miru, doma nima pravega sidra, se smeje Ditka Maučec, če ni na poti zaradi svojega dela, tri dni na teden namreč preživi v Beogradu, tu in tam skoči tudi v Sarajevo, se za potep vedno najde dovolj razlogov. K staršem v Prekmurje, k bratoma v Maribor, na razvajanje v terme, na finale nogometne lige prvakov v London, tja je šla lani sama, pa nedavno na tekmo Gorana Dragiča v Phoenix in mimogrede še v Las Vegas. In ko sta bila že tam, sta se z njenim Igorjem še poročila, s prstani za pet dolarjev, v eni od tistih kapelic in seveda je bil tam tudi Elvis.
Težave niso stres, ampak izziv. Ditka Maučec uboga svoj instinkt, rada ima spontanost, zabavo, adrenalin …, a tudi red in disciplino. Ambiciozna? »Rada napredujem, ambiciozna sem pa do tiste mere, dokler mi je lepo. Hočem biti zadovoljna, in to ne glede na položaj, ki ga imam ali nimam. Soočam se s težavami, seveda, vendar te zame niso konec sveta, ampak del življenja. Ne stres, ampak izziv.«
Optimizem ima po mami. »Moja mama na vprašanje, ali je v redu, vedno reče: kaj sprašuješ, saj veš, da sem jaz vedno v redu!« Seveda tudi kak Ditkin dan ni povsem brezskrben in prijazen. Tudi porazi se zgodijo. »Vzameš si pet minut žalovanja sam s sabo, potem si pa rečeš, no, prav, zdaj gremo naprej. Ali zjutraj po slabem prejšnjem dnevu preprosto rečeš, no, danes bo pa dober dan. Porazi me ne ustavijo. Všeč mi je knjiga Skrivnost, ki govori o tem, kako pozitivno razmišljanje pripelje do pozitivnih stvari, in jaz to dejansko živim. Poslovno in zasebno. Tudi ob situacijah, ki jih ne maram, se osredotočim na to, kako jih rešiti in iti naprej. Jamranja res nimam v krvi.«
Prihaja v njenem poslu kdaj tudi do bodičkov, uporabim malo hokejskega žargona. »Seveda jih doživim, ampak si rečem, okej, pa dajmo … Telekomunikacije so konkurenčen posel, borimo se, to je igra, ki jo je treba odigrati. Včasih doživim napad, ki mi ni najbolj po volji, ampak tega se moraš navaditi. Če si na ravni nekega direktorja, boš imel vedno tekmece, ki bodo negativni do tebe, ampak zato ne smeš biti užaljen, ne sme te uničevati od znotraj.« Predvsem pa tega ne smeš jemati osebno, je prepričana.
