Nisem hotela, da neka neznanka vidi moje solze. Goltala sem slano vodo iz svojih oči, da mi ne bi padala po srajci in parketu sodišča, sodnica je nadaljevala, a njen glas je postajal mehkejši: »Zakaj pa tega niste povedali na sodišču? Da ste nedavno izgubili otroka?« Poskušala sem odgovoriti, a iz mojih ust ni prišla nobena beseda. Niti nisem vedela, kaj naj bi ji rekla. Ja, umrl je in kaj zdaj? Naj hodim okoli in razlagam ljudem, da se mi je zgodila najhujša stvar na tem svetu, ki te lahko doleti? Mi bo kaj bolje, lažje ob sočutju ali usmiljenju drugih ljudi, tudi neznancev morda? Žal ne, zato to zame nima nobenega smisla. »Nisem vedela, da vam je pred nekaj meseci umrl otrok,« je nadaljevala sodnica. »Lahko bi to povedali včeraj, ko ste bili na sodišču. Upoštevala bi vam to olajševalno okoliščino pri izreku kazni.« Gulp. Spet sem pogoltnila cmok. Torej me ne bo dodatno kaznovala? Ne grem v zapor, ker sem zbežala pred policisti?? Šele zdaj sem dvignila pogled in v sodnici, v birokratskem sistemu brez srca, začutila mehkobo neke druge mame. »Verjamem, da ste zaradi te izgube čustveno razrvani in da je to tudi razlog, zakaj niste pravilno reagirali ob srečanju s prometno kontrolo.« Nič nisem rekla. Niti nisem vedela, kaj bi ji rekla. Ne bom ji zdaj razlagala, kako sem bila psihično uničena po njegovi smrti. Kako pol leta nisem mogla stopiti iz hiše, ker nisem mogla sprejeti realnosti in dejstva, da ga ni več. Da tudi dela mene, ki je bil njegov, enostavno ni več. Izginil je in ga ne morem več najti. Nisem ji mogla razlagati o tem, da sem, ko sem izgubila otroka, v sebi umrla, čeprav sem na zunaj še vedno živa. In da vem, čeprav se temu upiram z vsemi štirimi, da je tudi temu življenju, ki je ostalo, treba dati smisel. Smisel pa nam dajejo prav skupni trenutki ljubezni in sreče, ki bi jih morali prenesti na tiste, ki jih imamo radi in so še živi. S tem tiste, ki jih več ni, delamo še vedno žive in prisotne. Že takrat sem, ob tem krutem udarcu usode, na silo morala sprejeti in doumeti, da je smisel življenja življenje samo in ljubezen, ki jo dajemo ter prejemamo. Samo živeti in ljubiti je treba. Naj bi to rekla sodnici? Morda pa bi ji rekla, da je bil ta večerni obisk Metelkove, ko so me dobili policisti, prvi izhod po smrti mojega Maksa? Da mi je bilo ves večer čudno, kako se ljudje zabavajo in plešejo? In da se mi je zdelo nedoumljivo, kako lahko tam stojim, vsa nališpana, ter potresavam z mrzlimi boki in ubitim srcem?
Nič od tega ji nisem povedala. Stala sem tiho, brez besed, po licih so mi nemo polzele solze. V pisarni je nekaj časa vladala gluha tišina, nobena od naju ni nič rekla, potem pa je sodnica povedala: »Zmanjšala vam bom kazen, upoštevala bom vašo olajševalno okoliščino. Ni lahko izgubiti otroka in verjamem, da vas je ta izguba odpeljala stran od racionalnih dejanj.« Še nekaj minut je govorila v tisti neosebni sodni pisarni in potem sem bila spet na prostosti, osupla in tudi ganjena od nenadnega preobrata.
A tega obrata nekaj let pozneje, pri drugem sodniku za prekrške, ki me je kaznoval zaradi nabranih kazenskih točk, ni bilo. In tako sem, po 30 letih kariere voznice, ostala brez vozniškega dovoljenja. Cela drama. Znova sem spoznala avtobuse ljubljanskega potniškega prometa in moram reči, da se od mojih študentskih časov, ko sem to sredstvo prevoza pogosto uporabljala, ni kaj veliko spremenilo. Razen tega, da se danes na avtobusih nihče več ne pogovarja, vsi imajo slušalke na ušesih in buljijo v svoj telefon. Živi dolgčas.
Šele junija lani sem lahko začela s ponovnim opravljanjem vozniškega izpita in že pri izbiri avtošole se je zapletlo. »Koliko ur moram odpeljati, da se prijavim na izpit?« sem vprašala inštruktorja, ki ga nisem izbrala s pomočjo zvez in poznanstev, temveč zato, ker je najbližje mojemu domu. »Minimalno 20,« je odgovoril. »A se hecate??!«
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 6, 11. februar 2025.
