"Moja starša sta stara okoli osemdeset, imata kar nekaj (običajnih za ta leta) zdravstvenih tegob, a sta še dokaj aktivna in fizično pri močeh. Pri očetu smo sicer že pred leti začeli opažati občasno zmedenost, pozabljivost, nič hujšega, a hkrati spet ne tako vsakdanjega, da bi lahko kar prezrli. Mama tega ni hotela videti ne priznati, a sva jo z bratom nekako nahecala in odpeljala očeta k nevrologu v zasebno ambulanto, oče je dobil nekakšne obliže in recept za B-vitamin. Potem je hodil na kontrole, si lepil obliže in jemal vitamine. Stanje je stagniralo. Zadnji dve leti pa se je začelo slabšati: večkrat kaj založi, pa se ne spomni, kam, pozablja na dogovore, postal je prepirljiv in hkrati čedalje bolj vodljiv, kot otrok, ki ti povsod sledi. Mami gre to grozno na živce. Jezi se, da ni nič z njim, da nič ne naredi, kar naredi, je itak narobe … Tako smo pač te stvari videli, kadar smo bili pri njiju. Potem mi je pa hči, ki je bila pri njiju na kosilu, povedala, da je babi dedija zelo zelo grdo zmerjala, on pa da je sedel ob mizi in to vdano prenašal. Nisem mogla verjeti, svoje mame še v življenju nisem slišala izgovoriti takih prostaških besed. Dokler nisem tega doživela na lastna ušesa. Imeli smo praznovanje, oče je v nekem trenutku izginil, šla sem ga iskat, misleč, da je na stranišču, in ga našla na hodniku, ob njem pa mamo, ki se je znašala nad njim. Ko me je zagledala, je osramočeno utihnila. Naslednji dan sem jo povabila na kavo, da bi se pogovorili o tem. Izgovarjala se je, da besede kar privrejo iz nje, da jo namerno jezi in iz nje izvleče njene najslabše plati. Ko sem ji poskušala dopovedati, da si verjetno ne zna pomagati, da je zagotovo tako zaradi zgodnje demence, da mu mora pomagati, me je zavrnila. Po njenem se oče pretvarja, samo da jo jezi. Moja starša žal nista imela (ves čas) srečnega zakona, ko sva bila z bratom manjša, je oče precej pil in je mama skrbela za vse. Potem ko je nehal piti, so se razmere doma zelo izboljšale. Zdi se mi, kot da zdaj prihajajo pri mami na plan pretekle zamere, pa tudi to, da se spet počuti za vse sama. A če se do mojega očeta večkrat tako obnaša, kot sem slišala, je to že psihično nasilje, ki si ga oče ne zasluži, kljub vsemu, kar je bilo. Žalostna sem, ker se jima to dogaja, razmišljam, kako naj pristopim k materi, da bi spremenila svoj odnos, sprejela stvarnost. Mi lahko kaj predlagate"
Vesna
Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 11. februar 2025.
