In tudi denarja nismo razmetavali vsepovprek, torej bi ga moralo biti dovolj za ves mesec. In če ga ni, ni kriva naša razsipnost. Krivo je tisto škratovje, ki ponoči deloholično bezlja po svetu in piše nove zneske na policah v trgovini, pa na električne žice in še kje, no, na tiste v gostilnah pa se nič ne spoznam in jih niti ne bom komentirala.
Tako pač je. In objektivno gledano: tudi vsi januarski dnevi imajo samo štiriindvajset ur in ta mesec ni edini v letu z enaintridesetimi dnevi. Torej pravzaprav nimam nobene pravice, da ga vlačim po zobeh in špotam, torej zasmehujem. Ne zamerite mi, da sem napisala besedo špot. Starinske besede se mi še vedno zdijo tako prisrčne.
Si mislim, da bo kdo zdaj zavzdihnil, češ tudi ti (če že nisi) boš kmalu postala starinska, hehe. Ne, ne bi se branila. Če tukaj fturim besedo špot, se gvišnu stokrat lepše sliši, kot pa če lajkam, šeram in spamam vaše prijazne odzive. Starinske besede so nam nekako v ušesih, ali ne? Vsaj približno razumemo pomen. Česar za nove pač ne morem reči …
No, zdaj sem malo vun iz svojih misli o dolgem januarju. Ki pa je samo povod, ne vzrok. Torej se vrnem na začetek, k jamranju. Ker se tega zavedam, bom obrnila ploščo. V prispodobi, kakopak! In bom napisala, za kaj vse sem hvaležna. Hvaležnost pomeni, da se osredotočamo na dobre stvari in dogodke v našem življenju, se jih zavedamo; ne dogajajo se nam samo slabe stvari. Če razmišljamo o dobrih, se vzbudijo tudi pozitivna čustva, veselje, optimizem.
Na kaj lahko torej pomislimo vsak dan, vsako uro, vsak trenutek in bomo začutili, da imamo dobro življenje? Če smo na toplem, ko zunaj zmrzuje; ko lahko obsedimo v kakšnem kotu s skodelico kave v rokah in gledamo skozi okno, ko plešejo snežinke; ko pomahamo sosedu skozi okno in se nam nasmehne; ko nas pred trgovino pozdravi neznanec; ko vidimo nasmeh na obrazu utrujenih prodajalcev v trgovini; ko se iskreno zahvalimo, ko vas zjutraj v temi na cesti vozniki z mežikanjem luči opozarjajo na to, da je na cesti kamenje ali divjad; ko sedemo k mizi z družino in se pogovarjamo o svojem dnevu, pa čeprav sta na mizi samo polenta in mleko; ko se zjutraj zbudimo in spomnimo lepih sanj; ko zaslišimo pesem iz svoje mladosti in nam zbudi lepe občutke na tisti čas; ko se kdo po dolgem času spomni na nas in nam pove, da nas je pogrešal …
Toliko drobnih reči je, ki nam lahko pogrejejo srce in dušo, toliko lepih dogodkov, ko lahko pomislimo: hvala, hvaležna sem, da se mi je danes to zgodilo. Samo spustimo jih v svoje misli in se jih iskreno veselimo.
Vem, še vedno bodo z nami tudi težki časi. Drugače pač ni mogoče v naših življenjih. In takrat moramo še posebej najti kaj … sreče v nesreči. Kar pomeni, da vseeno (po)iščemo kakšno pozitivno izkušnjo. In mislimo na to, da nikoli ni vse tako črno, kot vidimo v trenutku dogajanja ali doživljanja. Če pomislim pri sebi: hvaležna sem za vse težke in hude reči, ki so se mi zgodile v življenju. Če jih ne bi bilo, zagotovo zdaj ne bi pisala vseh teh svojih besedil, ne bi bila jaz jaz, pač pa nekdo drug. Ne čisto drugačna, v marsičem pa.
Torej, za kaj sem hvaležna te dni. Pred nekaj dnevi sem po skoraj neprespani noči pred osmo uro zjutraj sedela v še vedno nadomestnem avtu na parkirišču. Moj avto je na dvigalu na servisu, mi vsak dan pove skrbni šef Nejc. Deževalo je, debele kaplje so tolkle po strehi, v avtu je bilo še vedno toplo in jaz sem zaspala. Ne za dolgo, ker me je zbudil zvok sporočila na mobitelu. Ljuba urednica Suzana je urejala najino novo knjigo že navsezgodaj zjutraj! In se trudila razumeti kakšne moje nerazumljive stavke. Potem je še sporočila, da bo knjiga izšla do sredine februarja, ko bo založba v svoji novi knjigarni v belem mestu pripravila pogovor z bralci. Toliko lepega naenkrat!
In Janek je bil vse dni nekoliko vznemirjen, tokrat na pozitiven, prijeten način. Niti enkrat nisem opazila, da bi kje obsedel in tiho zajokal, niti zajamral ni. Torej ga ni nič bolelo, ni se počutil slabo, ni imel kakšnih stisk niti težkih misli. Ni bil razdvojen. Zdel se je zadovoljen s seboj in z menoj. Tudi za to sem bila hvaležna!
Vsak torek zjutraj zamenjava posteljnino na posteljah. Janek vse zloži in da v pralni stroj. In zvečer si natakneva debele nogavice na noge in se zvrneva med svežo posteljnino, se stisneva ter prebereva Mišmaša. In preden zaspim, pomislim: hvaležna sem, dobro nama je.
In vem, da nama bo dobro tudi jutri, tudi za to se zahvaljujem.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 6, 11. februar 2025.
