Janekov dan se je spremenil, ker nisva šla v Tolmin, čisto vsega mu pa tudi nisem hotela vzeti. Zato sva šla vsako jutro na vožnjo okrog Bovca. Vedno sva ujela čas (no, le kako ga ne bi, če pa imava tudi svoj notranji urnik, ne samo zunanji), ko je jutranje sonce posijalo na vrhove Kanina in Rombona. Včasih sva jo mahnila proti Logu pod Mangartom. Skoraj vsako leto, tudi če je bila zelena zima, kot pravijo, so tam naredili toliko umetnega snega, da so imeli zimsko veselje vsaj otroci. Tudi letos so snežni topovi pridno delali, a kaj, ko je bila enako pridna tudi odjuga in je sneg kar naprej topila.
Vsak drugi dan sva se zapeljala v dolino Bavšice. Tolikokrat sem doslej oprezala za srnami in pozimi tudi za gamsi, da skoraj takoj prepoznam, če je v kakšni steni, na prodišču ali na njihovih uhojenih poteh kaj drugače. Če kakšna divjad muli suhe, rjave šope trave ali se zadržuje pri solnici. Pa ni bilo niti dlake, bi rekel najin Vojko. No, saj tudi snega ni, niti na vrhovih gora kot vsa leta. Ja, še vedno je čas, da zapade. Je pa upanja iz dneva v dan manj. Posledično bledi tudi upanje, da bomo poslušali in opazovali vsakoletne pomladanske plazove. Te strahotne izraze moči narave. Malo zimske slike pa je vendarle po dolini, kamor sonce pozimi ne seže in so gozd in travniki ter leščevje odeti v debelo plast ivja.
Skoraj vsak dan sva prišla s sprehoda v frnjažo blatna. Čez dan je sonce ponoči zamrznjene poti spremenilo v blato. Janek si je malo pisano ogledoval svoje superge, jih sezul pred stopnicami in odnesel v pralni stroj. Še dobro, da so bili radiatorji topli ves dan in so se superge na njih do jutra posušile. Če bi moral obuti katere druge, ki čakajo na uporabo na dveh policah v omari za čevlje … bi bilo tudi naporno, hehe.
Po nekaj dneh je začel Janek spraševati: »Jutri v Tolmin?« Kot že veste, pri nas štetje dni, pa pojmi jutri, včeraj, zvečer, zjutraj, čez nekaj dni … pač nič ne štejejo. V mislih sem si sestavila govor, ki ga bo potolažil in mu razložil, da bo spet prišel dan, ko bo odšel v svoj delovni center. Ampak potem se je na lepem spomnil in potožil: »Pogrešam Marijo!«
Joj, Marija! Njegova prijateljica iz skupine v delovnem centru. Zadnjič sva šla z Janekom v laboratorij, da bi mu odvzeli kri iz vene. Tokrat iz prsta ni veljalo. Zjutraj sem mu dala pomirjevalo, ki mu ga je predpisala zdravnica. Sicer se mi ni zdel prav pomirjen, ko sva se odpravila proti zdravstvenemu domu. Še manj v čakalnici, kjer je kot prilepljen sedel na stolu. Tu in tam se je še pošteno razjezil. Ugotovila sem, da skoraj vedno pomaga moja malo nesramna taktika. Ko se mi začne jezik zapletati od silnih prošenj, ko naju kakšni ljudje že malo čudno gledajo: mene bolj postrani, Janeka pa z usmiljenjem … takrat rečem odločno: »V redu, Janek. Kar obleči se in greva. Če ne moreš pokazati roke, pač ne moreš!« V roke mu potisnem bundo, si zapnem plašč, Janek vstane in se odpravi proti laboratoriju.
Potem pa seveda še ni konec zapletov. Fant sede na stol, nerad sleče srajco, ampak jo! Mana z neba? Ne, ne še! Prehitro sklepate, hehe. Nobena od treh gospa tam ni našla niti ene žile, na nobeni roki, kamor bi zapičila iglo. Saj vem, Janek jih ni poskril, celo malo žalosten je bil, ko sva odhajala, ne da bi kaj opravila. Nazadnje so v bolnišnici našli njegove žile z aparatom za iskanje žil. Na žalost ga v zdravstvenem domu nimajo.
Potem sem Janeka odpeljala v delovni center. V skupnem prostoru je bilo zjutraj veliko njegovih prijateljev. Janek se je potrt odpravil k svojemu stalnemu sedežu. S sklonjeno glavo. Niti pozdravil ni Mojčice. Pa je prisedla k njemu Marija in ga stisnila v objem. Ne vem, kaj mu je rekla, Janek se je naslonil nanjo in malo sta se zagugala. Niti poslovil se ni od mene, pa tudi nisem vztrajala. Moja tolažba mu ta trenutek ne bi nič pomenila.
In tako sem razmišljala čez praznike tudi o zdravilnih objemih. Mnogo večkrat kot navadno je Janek stegnil roke proti meni, naredil šobo in zaprl oči. Kar je pomenilo, da potrebuje objem. Objemi so tako zelo zdravilni! Delijo ljubezen, naklonjenost, prijateljstvo, zaupanje, povezanost, empatijo, dvignejo razpoloženje, zmanjšujejo stres, zmanjšujejo strah …
Morda pomagajo tudi na daljavo. Na zadnji dan starega leta sva si pisali z neko gospo in vem, da so mi njeni objemi pomagali. Upam, da je bilo tudi obratno.
Tako čisto preprosto je vse: samo iztegnete roke in drugi jih tudi iztegne proti vam in se objamete čez rame. In v prsih se razlije toplota, ki se ji reče človeška bližina. Ko začutimo, da smo si tako zelo podobni.
Pravzaprav ne razumem, zakaj nismo dovolj pogumni, da bi jih delili in tudi dobili čim pogosteje.
A zdaj je novo leto in je še čas za novoletne obljube: objeti čim več ljudi …
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 2, 14. januar 2025.
