Danes, ko to pišem, je prelep dan. Vsi vrhovi gora okrog bovške doline so pobeljeni s snegom. Nad Kaninom je bila zjutraj še debela bleda luna, medtem ko je na desni strani Svinjaka že pokukalo sonce. Toplo sonce, ki se je ves dan upiralo mrzlemu pišu burje. Kot eskima, zavita v šal, sva se z Janekom odpravila v frnjažo. Nazaj sva pritacala blatna do kolen. Sonce je razmočilo potko in niti mrzel veter je ni mogel obdržati zamrznjene. Pred nekaj dnevi sva ob poti še lahko preštela pomladanske žafrane, danes pa jih je bilo že toliko, da ni bilo več smiselno šteti. Kar čez noč so se namnožili, se mi je zazdelo.
Čisto zares! Samo dva dneva nisva hodila tam. Imela sva namreč najlepši opravek na svetu. V roke sva dobila najino novo knjigo in prijazna založba se je zelo potrudila: pripravila je srečanje z bralci najinih kolumn in knjig. In se potrudila, da je knjiga iz strojev v tiskarni še topla prispela med najine bralce.
Naslov knjige je Nevidne nitke z drugimi. Začutila sem, da se je po štirih letih mojega pisanja kolumn v reviji Jana zgodilo nekaj lepega. Pravzaprav nekaj najlepšega! Da so se spletle nevidne nitke, ki vodijo od naju z Janekom do vas, dragi najini bralci in bralke. Pa ne samo to! Nevidne nitke vodijo tudi od vas do naju. In da ste mnogi od vas tista kapljica vode, ki pade na mirno gladino jezera in razburka veliko površino vode. Da ste tudi vi začutili, da se je vredno družiti z nama, in s tem ste postavili na preizkušnjo marsikatero svoje prepričanje. Pa ne samo to! Pripravljeni ste jih tudi spremeniti, se spoprijeti z dejstvi, brez katerih bi tudi sicer lahko mirno živeli naprej. Izbrali ste drugo, težjo pot. Pot spoznavanja in sprejemanja, bi rekel Mali princ. Saj! Lahko bi tudi pogledali stran od naju, od nama podobnih ljudi. Pa tega niste naredili. Prav dih vašega sprejemanja je ustvaril nevidne nitke. Prišle so in iskreno objele najina srca.
Zakaj tako ravnate? Zato, ker vas ne preslepi lažni blišč, marsikdaj plehkost tega sveta, velike, a prazne besede, neobčutljivost do sočloveka … Zato, ker ne zatiskate oči pred mnogoterimi oblikami življenja in tako tudi ne pred tistimi, ki vam morda kdaj ob branju mojih besedil prikličejo težke misli, tudi žalost, sočustvovanje … A zato lahko najdete tudi odgovor na vprašanje: kako (pre)živeti, ko se človeku sesuje svet. Kot se zgodi staršem, ki se jim rodi otrok s posebnimi potrebami. In srčno upam, da najdete odgovor: nikomur ni vedno lahko, ne vam in ne meni. A vedno je vredno! Zaradi tistih lepih trenutkov, ki zagotovo pridejo za težkimi … Hvala vam za to!
In zdaj o presežkih tega večera, ko sva tudi midva z Janekom prvič dobila v roke najino novo knjigo. Tam na polici v knjigarni je kar žarela v sončnih barvah! Najlepši prostor na svetu! Vse naokrog same knjige! In v njih ljudje, njihova življenja, zgodbe, hrepenenja, sreča, žalost … Toliko ljudi si še želim spoznati, a časa za vse njih ni dovolj. Zato zategujem želje, kolikor se da. Včasih pa me le premagajo, kot tisti večer v knjigarni.
In v knjigarno so prišli ljudje, ki jih imava rada! Breda, ki je napisala dobre želje knjigi na pot. Dobro se poznava, čeprav sva se srečali prvič v življenju. Ima največ življenjskih izkušenj, če bi jih merili v letih. Tudi zato je zame tako dragocena.
Najdaljšo pot je naredil Nigel, ki je priletel s Škotskega samo za ta večer. Ne razume slovenskega jezika, a tudi to se je zdelo čisto obrobno. Dober človek pozna univerzalno govorico dobrih ljudi.
Pogovor je vodila Carmen, in ker se poznam, sem vedela, da mi bo vsaj enkrat v pogovoru zmanjkalo nitke in se mi bo naredila megla v glavi. Pa se to ni zgodilo! Očitno je videla, kje je tisti zid, preko katerega mi bo težko splezati, zato se mu je že kar sama izognila. Zelo podrobno je prebrala knjigo. In zdelo se mi je, kot da se že dolgo poznava …
Na naslovnici knjige ni več moje fotografije, temveč Janek in njegov brat Stanko. Jaz sem Janekova sedanjost in Stanko je njegova prihodnost. Kar me neskončno osrečuje. Vse te nevidne nitke, ki ju povezujejo, bodo enkrat postale močna vez, kot je ta sedaj med nama.
Vsi dobri ljudje, ki so bili z nama, so prinesli toliko lepega, cvetja, nasmehov, objemov in veselja! Vedo pa tudi, da gre pri Janeku ljubezen zares rada skozi želodec. No, saj ne samo pri njem, ali ne? Zato so se v njegovih darilnih vrečkah našli tudi »tisti ta pravi, njegovi ljubi in edini« sendviči.
V nekem trenutku se je moj ponosni fant odlepil od Radmile in prišel na klopco, kjer sva podpisovala knjige. Seveda je držal v rokah Petrino vrečko in v njej sendvič. Še dobro, da za druge ni vedel, hehe. Malo je razmišljal, kako bo zdaj držal v rokah pisalo in knjigo in v kateri roki še vrečko s sendvičem. Potem je vrečko odložil med kolena in pisal svoje ime in sprejemal objeme, se fotografiral … bil je tako ponosen, vesel, bil je tako … eden izmed nas … Sem pa opazila, da je z enim očesom vseskozi pazil na vrečko, hehe.
Lahko si mislite, da si je potem v sosednji ulici zaslužil svojo najljubšo malico! S polnima trebuhoma in s srcema, polnima sreče, sva odhajala.
Zjutraj sem našla v avtu samo še prazno vrečko sendviča. Prisežem, da ne vem, kako in kdaj je izginil, hehe. Janek pa je bil še tudi opolnoči vedno vesel … Saj, s polnim trebuhom in prelepim, razburljivim dnevom, tudi on ni mogel spati …
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 9, 4. marec 2025.
