Naslednji prosti termin dobim šele čez tri tedne, ga rezerviram, a se moram že naslednji dan vrniti na šalter, ker gospod inštruktor takrat spet ne more, ima namreč že drugo izpitno vožnjo. Tokrat imam srečo, novi datum dobim že čez dva tedna, ker je neki tečajnik odpovedal izpit. Skoraj zavriskam od sreče tam sredi upravne enote, vendar dame v javnosti ne vriskajo, zato se tudi sama zadržim.
Pred izpitno vožnjo, zdaj že tretjo po vrsti, me daje resna trema, ker je vse, kar sem do sedaj vedela o vožnji avtomobila, očitno narobe in prav nič ni več prav. Nisem več prepričana o sebi, še manj o avtomobilu, ki ga vozim. 30 let z veseljem obračam volan in nikoli nisem imela težav s cesto, zdaj pa zbegano gledam okoli sebe in dlani se mi čudno potijo. Kako nenavadno funkcionirajo ti naši možgani! Če ti okolica (v mojem primeru komisija za vozniški izpit in inštruktor) ves čas projicira, da si neumen, okoren, počasen, nemotoričen … potem se res začneš sčasoma tako počutiti. Moja vozniška izkušenost je ob nenehnih kritikah zadnje mesece in ob zaporednih porazih bledela in usihala pred mojimi očmi kot goreča sveča. Samo še kanček je je.
Na tretjem izpitu vozim kot stara mama. Počasi in pazljivo, kot po jajcih. V avtomobilu vlada smrtna tišina, le iz radia odmevajo balkanske narodne pesmi. Čeprav me tovrstna glasba sicer ne moti, imam res širok glasbeni okus, imam takšno glasbo raje v kakšni srbski gostilni kakor v avtomobilu med izpitno vožnjo. A ker nihče nič ne reče, sem tudi sama tiho. Spet prevozim krog po Viču, pa po avtocesti, tudi parkiram bočno nazaj, vse brez posebnega trenja. A ko se vrnemo na izhodišče, je starejši gospod na zadnjem sedežu nekaj časa tiho in piše v tiste svoje zvežčiče. S pomočjo vzvratnega ogledala buljim naravnost vanj in telepatsko vplivam na njegove misli in odločitve: »Naredila. Reci, naredili ste izpit. Čestitam, gospa …« Sivolasi gospod dvigne glavo z zapiskov, z desno roko odpre vrata in reče: »Saj ni bilo tako slabo, gospa Keček, samo ste bili malo površni. Želim vam več sreče prihodnjič.«
Površni? Kaj zdaj to zaboga pomeni?? Površna na cesti? Kako pa? A komisije ni več, nimam koga vprašati, gospod je že izginil. Briga njega, da mene njegova beseda »površna« stane mesec dni živciranja in dvesto evrov. Moj inštruktor nič ne reče, gleda skozi okno. Telesno občutim njegovo razočaranje nad mojim neuspehom. Ja, očitno se bova še nekaj časa družila, na njegovo žalost. Nekaj minut nemo sediva v avtomobilu, oči se mi napolnijo s solzami in nič ne morem zoper njih, preveč jih je. Sunkovito zrušijo ogromen jez iz krhkega stekla in se z valom prelijejo po meni. Krčevito držim volan, ko padejo zidovi moje arogance in ko se pred inštruktorjem zjokam v avtomobilu. Ne hlipam na glas, a moje solze razočaranja in zavrnitve so tako glasne, da jih sliši tudi moj sopotnik. Lahko da uživa v njih, ker mu ves čas nasprotujem in negodujem, dvomim pa, da sem prva, ki se je razočarana nad sabo zjokala v njegovem službenem avtomobilu. Obupen občutek je to, ko pade poraz za porazom. Klofuta za klofuto.
Vmes med temi padanji na vozniških izpitih me je pričakala tudi registracija mojega vozila. Kakopak je nisem mogla opraviti. Zakaj? Ker nimam vozniškega dovoljenja. Kakšno zvezo ima registracija vozila z vozniškim izpitom, mi povejte, lepo prosim? Torej če nimam vozniškega dovoljenja, si ne smem kupiti avtomobila ali kako? Aja, lahko si ga kupim, ampak mora biti v garaži in nihče drug ga ne sme voziti, ker lastnik nima vozniškega dovoljenja!?! Kakšna neumnost, res. Tega, ki si je pri nas izmislil tako učinkovit birokratski sistem, je treba predlagati za veleposlanika na Papui Novi Gvineji. Dosmrtno.
Že sama misel, da moram spet na upravno enoto po še en termin za opravljanje izpita, me spravlja v hudo anksioznost. »Če boš še četrtič padla na izpitu,« me opozori inštruktor, »boš morala vse skupaj znova opravljati. Komplet. Tudi tečaj iz cestnoprometnih predpisov, vse na novo.« Gulp. Nisem ravno gotova, ali sem sposobna, da grem še enkrat prostovoljno skozičez ta birokratski krog pekla. Občutek imam, da za uspešno krmarjenje skozi življenje pri nas potrebuješ možgane kokoši ali pa nadčloveško modrost. Niti sama več ne vem, čemu sem bližje. Možnost, da nikoli več ne bom vozila avtomobila, postaja vse bolj stvarna.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 9, 4. marec 2025.
