O nastanku človeštva obstajajo (vsaj) tri teorije. Po eni nas je ustvaril bog, katerikoli že – nas tod naokoli tisti, ki je iz Adamovega rebra ustvaril Evo, pri tem pa ni imel v mislih grešnega razmnoževanja. Ker jima je, kako nenavadno, ustvaril kompatibilne spolne organe, se je pač zgodilo. Po drugi teoriji so nas izumili vesoljci, da bi rudarili dragocene kovine, ki jih je na njihovem planetu primanjkovalo (Trumpove ideje torej niso nekaj zelo novega), in ker je bila izdelava zmeraj novih rudarjev precej zamudna, so si omislili par – pa naj se sami razmnožujejo. Po tretji teoriji, ki je sicer zapisana v učbenikih, smo se postopoma razvili iz nekakšne prajuhe. Kakorkoli že, bog, vesoljci ali narava so naredili moškega večjega, močnejšega in hitrejšega, da je bil lovec in varuh družine, žensko pa manjšo in bolj nežno, da je rojevala otroke in skrbela za vse drugo, tudi za svojega moškega.
Ta vesoljsko-božja delitev dela je ostala bolj ali manj enaka na stotisoče let, le v zadnjem stoletju ali nekaj več se je precej skvarila. Čeprav so številne ženske v dolgi zgodovini zelo očitno dokazale, da premorejo poleg čustev, empatije, zvestobe in požrtvovalnosti tudi odločnost, znanje in ustvarjalnost, jih je večina vendarle ostala fizično in mentalno v zapečku. V sodobnem času to pomeni »jaz, moški, skrbim za denar, ti, ženska, pa za vse drugo.« In čeprav so, vsaj pri nas, ženske večinoma zaposlene, se formula kaj prida ne spreminja. Res je, ljubica, da tudi ti prinašaš denar, ampak jaz ga zaslužim več. O. K.? Seveda mislijo tako tudi delodajalci. Moški vendar mora več zaslužiti, da bo lahko poskrbel za družino (pa čeprav dela isto in nič boljše kot ženska)! Za povrh ne bo na porodniški, pa na bolniški, ne bo utrujen od neprespanih noči in ne bo se izgovarjal, da ne more dokončati dela, ker mora po otroka v vrtec. Stara lajna, ki jo vedno znova vrtimo pred 8. marcem? Seveda, seveda. In zmeraj bolj glasna je.
Svet se namreč zelo čudno vrti, skoraj povsod zmagujejo skrajni desničarji, ki najprej navalijo na ženske, ki smo očitno krive, da drsimo navzdol. Treba nas je spraviti nazaj za štedilnik, prisiliti v več porodov in poskrbeti za duhovne vaje v božjih hramih, ki čedalje bolj veselo sodelujejo s politiko, no, ne vsako. In če vse to uspe, bodo imele ženske manj časa in energije za izobraževanje, ne bodo možakarjem odžirale vodilnih mest v politiki in gospodarstvu, skratka, vse se bo vrnilo v prvotno stanje – kot je bilo zamišljeno in zastavljeno na začetku zgodovine. Če nam torej poberejo kontracepcijo, preprečijo splave, izženejo ljudi z napačno spolno identiteto in kakopak vse (predvsem obarvane) tujce in se vsak briga izključno samo zase, potem bo svet spet čist, lep in bogat? Nekoliko bega profil novih prerokov – o Putinu, Trumpu in Musku ne gre izgubljati besed, ampak voditeljica skrajno desne AfD v Nemčiji je lezbijka, njena partnerka je Azijka, posvojili sta dva otroka, njen dedek pa je bil znan nacist. Lepa godlja. In v takšni mineštri, polni nezdružljivih začimb, se počasi kuhamo vsi. Pojma nimamo, kaj nam pripravljajo umetna inteligenca in zmešani milijarderji, kako se bodo končale vojne in kje in kdaj se bodo začele nove, kaj bodo z nami počeli virusi in kaj vse nam pripravlja zlorabljen in prenaseljen planet.
Ko sem bila mlada, smo moške, ki so za 8. marec prinašali cvetje, grdo gledale, češ, raje kaj storite za nas. Saj so, mnogi so. Zdaj že dolgo vemo, da se jih večina cvre v isti fritezi kot njihove mame, partnerke, hčere … Stare afežejevke so trdile, da je žensko vprašanje pravzaprav tudi moško in da se moramo skupaj boriti, v bistvu so imele prav. Naj bo torej jasno, da cvetje za praznik žensk vsekakor sprejemam – in tudi vse druge dni v letu.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 9, 4. marec 2025.
