Že nekaj časa se je vedelo, da se na ljubljanski psihiatrični kliniki dogajajo nore reči, med drugim naj bi osebje grobo ravnalo z bolniki, mobinga pa so bili deležni tudi strokovni delavci, ki so se upirali neprimernim terapijam. Neprimernim? V javnost je pricurljala novica, ki so si jo priborili radijski kolegi, gre pa za rezultate sedemletnega nadzora te ustanove. Ta mora v enem mesecu poleg drugih nepravilnosti ukiniti uporabo blazine, ki so jo zaposleni pritiskali na obraz pacientom, da so se onesvestili in posledično umirili. Si predstavljate? Če si agresiven, te zagrabijo, vržejo na hrbet in z blazino dušijo, drugačen postopek je pri tej strokovni metodi skoraj nemogoč. Če imaš srečo, te dušijo ravno toliko, da se prej ali slej zbudiš, če je pa nimaš, te zadušijo. In si mrtev, je pa težko dokazati, zakaj si pravzaprav izdihnil. Lahko mi očitate sarkazem, ampak tako je. Katere so zadnje besede, ki jih bolnik zašepeta v blazino, preden utone v neskončnost?
Direktorju omenjene ustanove, ki ima najvišje strokovne nazive, očitajo tudi potratnost (kupil je zelo drago pohištvo za svojo pisarno) in samovoljnost (ljudi je mimo pravil kar sam razvrščal v plačne razrede, nekatere zelo hitro in zelo visoko, drugih pač ne), ampak to so zadeve za organe pregona. Nas, potencialne bolnike na psihiatrični kliniki, skrbijo druge reči – kako bodo ravnali z nami ali našimi svojci, če se znajdemo tam? In nimamo tam nobene čvrste zveze, ki bi tako ali drugače poskrbela za nas? Ker nekateri so v omenjenih ustanovah na varnem, spomnimo se osamosvojitvenega disidenta, ki so ga zadrževali na psihiatriji, da mu ni bilo treba v vojaški zapor. Predstojniku ustanove smo potem vsekakor ploskali.
Gre pa tudi za druge reči, ki si ne zaslužijo aplavza. Pred mnogimi leti sem se s svojim stanovskim planinskim društvom odpravila na Olimp, vodila nas je ženska, ki naj bi to turo dobro poznala. Izlet je bil po turistični in še posebej planinski plati čista katastrofa; če ne bi imeli s seboj pravih alpinistov, ki so otroke in bolj prestrašene odrasle v navezi varno spravili v dolino, se najbrž ne bi končalo brez nesreče. Vso pot se mi je zdela vodnica nekam znana, in ko smo se vrnili domov, se mi je že naslednji dan razkrilo, od kod – v časopisu je bila objavljena tožba proti njej. Nekaj mesecev ali celo let prej (pri našem sodstvu nikoli ne veš) je namreč peljala v Avstrijo več kot 50 planincev, pri sestopu so se trije ubili. Seveda sem potem pozorno sledila sodnemu procesu na ljubljanskem sodišču, vsakič, ko je bila razprava, je bila gospa »hospitalizirana« na psihiatrični kliniki. Po enem od neuspešnih narokov sem jo še isto popoldne srečala na Šmarni gori, nasmejano in prav nič depresivno, bila je z ugledno prijateljico z dobrimi zvezami. Kolikor vem, ni bila s pomočjo psihiatričnih opravičil nikoli obsojena. Takšna potrdila so na sodiščih in v drugih ustanovah, kjer nam očitajo, da smo kaj zagrešili, še zmeraj zelo upoštevana. Da ne govorimo o psihiatričnih izvedenskih mnenjih, ki lahko človeku uničijo življenje, a so neredko na hitro zmetana skupaj in zelo pristranska. Primera, ko se je izvedenec na sodišču odpovedal svoji lastni (šlampasti) presoji, še zmeraj nismo pozabili.
Psihične težave so za večino ljudi še zmeraj velika sramota in večna stigma, da si »nor«, pa čeprav se večini ljudi v življenju kdaj tako zalomi, da potrebujemo pomoč. Ko se vendarle odločimo, da sami ne zmoremo več, pomoči ne dobimo, ker je treba nanjo čakati mesece, celo leta. Razen če je tako hudo, da te peljejo na psihiatrično urgenco; dobra novica je, da te poslej ne smejo več umirjati z blazino. Ali pa plačaš sto, 150 evrov zasebniku za uro terapije. Zdaj se uradna stroka lasa s terapevti, ki niso psihiatri ali klinični psihologi, da ne bi smeli delovati (in bi jih plačevala zavarovalnica). Namesto da bi se dogovorili, kdo in pod kakšnimi pogoji sme biti terapevt in za kakšne primere. Nekje pač moraš začeti, ko se duševno sesuješ. Začneš pri osebnem zdravniku, ki ti predpiše antidepresive in da napotnico, ki jo lahko vnovčiš ob svetem nikoli. Razen če prej ne pristaneš tam, kjer ne smejo več uporabljati blazin.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 47, 19. november 2024.
