Zdi se, kot da nas je katapultiralo na neki drug, oddaljen planet, s katerega se ne bomo mogli nikdar več vrniti. Se bomo ob tem sploh kdaj otresli grozljive žalosti? In če ja, koliko časa je »normalno«, da smo v takšnem stanju?
Tovrstna vprašanja mi klienti pogosto zastavljajo na terapijah, saj smo ljudje sodobnega časa naravnani k takojšnjim rešitvam in čudežnim ozdravitvam. V resnici pa se tovrstni »čudeži« sploh ne dogajajo! Zakaj? Bolj ko si želimo čim hitreje pomesti s težkimi čustvi, močneje bodo ta pritiskala na nas.
To je močno občutila tudi Zdenka, ženska na začetku petdesetih let, ki jo je na terapijo prijavil mož.
V prometni nesreči je izgubila mamo in od šoka si ni in ni opomogla. Cele dneve in noči je jokala, saj sta bili z mamo zelo povezani. Povrhu vsega je bila klientkina petinsedemdesetletna mama še zelo aktivna, s svojim možem je uživala v pokoju in bila glavni povezovalni člen celotne družine. Ko jo je čez noč vzela cesta – vanjo se je zaletel pijan voznik – se je Zdenkino življenje raztreščilo na prafaktorje. Že res, da ima svojo družino, a mama je ena sama, je Zdenka ihtela na prvem srečanju in skozi solze povedala: »Mož pravi, da nisem normalna, ker sem res čisto na tleh, povsem apatična sem in ves čas le jočem.«
Povedala sem ji, da so njena čustva in občutki ob takšni izgubi povsem običajni in da naj solzam pusti svojo pot.
Ko sem začutila, da se začenja počasi počutiti varno, sem jo nežno povprašala, kdaj se je zgodila nesreča. »Pred slabim mesecem dni,« je tiho povedala klientka in znova padla v jok: »Moj mož pravi, da bi se že zdavnaj morala pomiriti in sprijazniti z njeno smrtjo ter da je mama konec koncev dočakala čisto spodobno starost.«
Oh, kako zelo bolijo takšne besede, ki nam jih ljudje radi trosijo v trenutkih izgube!
Takšni stavki nas v resnici sploh ne potolažijo, nasprotno, nasujejo nam še več soli na svežo rano! Ljudje, ki nas poskušajo takole okorno potolažiti, jih večinoma izrekajo zato, ker se sami ne znajdejo s težkimi čustvi, ki jih občutijo ob žalujoči osebi.
Tisto, kar žalujočemu v obdobju najgloblje žalosti najbolj pomaga, je predvsem to, da smo z njim in da zmoremo zdržati z vso bolečino, zaradi katere trpi. Žalujočemu lahko tudi iskreno priznamo, da se nas je njegova izguba tako dotaknila, da ne zmoremo iz sebe v tistem trenutku iztisniti niti ene same primerne tolažilne besede, a naj ve, da smo tam zanj, ter naj računa na našo podporo in pomoč.
Ko sva se z Zdenko na kasnejših terapijah pogovarjali o tem, je omenila, da ji je bila v največjo pomoč v zadnjih tednih prav prijateljica, ki nikdar ne govoriči tja v en dan samo zato, da bi zapolnila praznino.
»Že to, da vem, da jo lahko kadarkoli pokličem in me ne bo obsojala, ker bom večino najinega pogovora prejokala, mi pomeni največ na svetu,« je pojasnila žalujoča klientka, ki so ji v procesu žalovanja na terapijah zelo pomagali tudi pogovori, v katerih je lahko med solzami obujala spomine na svojo preminulo mamo.
Po nekaj srečanjih se je počutila že toliko močnejšo, da je možu povedala tudi to, da če je že ne more potolažiti z besedami, naj raje molči in jo poskuša razumeti. To ji bo najbolj pomagalo, mu je še položila na srce.
Žalovanje je namreč proces, ki se od posameznika do posameznika odvija v svojem ritmu. Zato sploh ni pravila, kdaj naj bi žalujoči izstopil iz najhujšega.
Ljudje gremo vsak po svoje skozi vrtiljak čustev, ki se v tednih in tudi še v mesecih po izgubi ljubljene osebe premikajo od silne žalosti in tudi zanikanja do jeze, zamere in naposled sprejetja situacije. Bolj ko se tega zavedamo, lažje bo potekalo žalovanje.
Zato svojim klientom, ki pridejo na terapijo zaradi najrazličnejših izgub (ne le zaradi smrti bližnjih, temveč tudi razhoda s partnerji, izgube službe, stanovanja itd.), pogosto rečem, naj si predvsem dovolijo čutiti, kar čutijo v danem trenutku. In naj o tem govorijo v varnem okolju. Z domačimi, prijatelji, s strokovnjakom. Predvsem pa naj si pustijo jokati!
Solze so namreč tako zelo blagodejne, da bi nam jih morali v takšnem obdobju predpisati na recept, saj vsebujejo snov, ki nas pomirja. Zato je tako dobro, da jim pustimo prosto pot. Bolj ko bodo tekle, bolj bo čez čas začela odtekati tudi najhujša bolečina.
Imena klientov in nekatere njihove osnovne karakteristike so spremenjene zaradi varovanja njihove identitete, zgodbe pa so povsem resnične.
Objavljeno v reviji Jana, št. 43, št. 44, 29. oktober 2024.
