Tam je namreč pozimi in poleti utaborjena kmetica iz bližnje vasi, ki prodaja, kar pač ima. Vse je seveda absolutno ekološko. Tudi način prodaje je precej domač. Blagajne nima, tehtnica je navadna kuhinjska, na kakršni tehtamo moko in maslo, kadar mesimo pecivo, embalaže nima, kar je seveda tudi ekološko sprejemljivo, klinc gleda plastiko, ki je zasvinjala svet. Pa tudi hladilnika seveda nima, čeprav v hladnih mesecih nosi na ploščad med bloke – koline. Bojazen je bila upravičena – prejšnji teden se je pojavila z ocvirki, krvavicami, pečenicami in podobnimi izdelki, ki jih, sumim, kmetje ne ustvarjajo vsak dan. A je tole odmrznjeno, včasih vprašam, ona pa užaljeno, da kje pa, ravno včeraj so klali.
Cenjeni soprog zaide v trgovine skrajno redko, izjema so le kmetijske trgovine, kadar potrebuje nove škarje za rezanje vej ali lepljive plošče za insekte. Vseh drugih trgovin se izogiba kot hudič križa. Menda so izdelki zloženi skrajno nelogično in ničesar ne najde, še večji greh pa je slab zrak. Če ni tistega, kar išče, takoj na prvi polici, se obrne in gre. Nimajo, mi potem jezno dopoveduje. Kaj ga sploh pošiljam v trgovino, saj vendar vem, da ni okužen s potrošniško mrzlico tako kot jaz. Na začetku najinega partnerstva sem mu včasih zagrozila z ločitvijo, če ne bo vsaj tu in tam prinesel iz trgovine kakšno marmelado in zobno pasto, a so se takšni nakupi praviloma končali z zakonsko krizo. Prinesel je nekaj vrst slanine, ocvirke v masti in česnovo klobaso (za kar ga sistematično prikrajšujem, čeprav vem, kako zelo ima vse to rad), o marmeladi in pasti pa ne duha ne sluha. Če sem mu napisala listek, ni znal prebrati. Vdala sem se.
Ampak ko se začnejo mrzli dnevi, cejeni soprog nenavadno pogosto zavije čez ploščad do pošte, kjer nakupi časopise, in vsakič čisto slučajno naleti na omenjeno kmetico. A boste kaj, ga navadno pozdravi – in najdražji seveda bo. Vse tisto, kar ima zloženo na zložljivi leseni mizi, ga namreč nepopisno spominja na otroštvo. Zelje. Repa. Krvavice. Pečenice. In tako naprej.
Nimam vrečke, se je menda otepal ob zadnjem srečanju. O, jaz jo imam, je rekla gospa in zagotovila, da je vse super domače, ekološko in okusno, da bi še angelčki jedli. Čeprav bojda nimajo ust. In tudi zmanjkuje že vsega, bo treba kar pohiteti. Ta izjava je cenjenega soproga prežela z elementarnih strahom. Zmanjkalo bo. Kaj bomo pa potem? Jedli neekološko zelje? In krvavice iz umetnih prašičev v plastičnem črevesju?
Naj skrajšam – domov je prinesel po dve kili kisle repe in zelja, šest krvavic, osem pečenic, štiri rumene in pet rdečih korenov, vsak je tehtal po pol kile, tri velikanske rdeče pese (vsaka po kilo) in velik kos špeha brez kančka mesa, da bomo naredili domače ocvirke. Že spet klinčeva repa, je bevsknila babica, ko ga je zagledala, ljubo potomstvo pa se je zmrdovalo zaradi krvavic. Jaz tudi. Kam, lepo prosim, pa naj vse to dam? Najbrž v zamrzovalnik, je svetoval. Ampak je poln. Pa zabriši ven kaj manj okusnega in zdravega, je rekel povsem resno.
Ti bom že dala, sem si rekla in zdaj vsak dan otepa zelje ali repo in krvavice. Nam pa pripravim kaj drugega. Čakam, da se bo naveličal. Pa se ne. Zdi se mi, da celo načrtuje nov pohod na pošto. Mimo tiste stojnice, kjer vsega zmanjkuje, kakopak.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 44, 29. oktober 2024.
