Boštjan Čukur, sicer znan kot raper 6Pack Čukur, ki ima obrtniški poklic keramičarja tako rekoč v krvi, poleg tega pa deluje kot učitelj praktičnega pouka na srednji gradbeni šoli in gimnaziji Maribor, ve povedati, da so pri njih tudi z dobrim delom in promocijo uspeli povečati zanimanje za poklic pečarja polagalca keramičnih oblog. »Lani smo imeli celo omejitev vpisa, sicer pa imamo polne razrede keramičarjev. Za to se verjetno odločajo zaradi dobrega plačila, ki ga dandanes prejmejo dobri polagalci,« je povedal.
Za nekatere poklice več zanimanja
Kot pravi Čukur, je teh klasičnih poklicev veliko, mladi pa pred vpisom še niso povsem prepričani, kaj bi radi delali, in se odločajo za modernejše, »čiste« poklice. »Trenutno je najmanj vpisa za tesarje, dimnikarje, zidarje, kar povzroča veliko pomanjkanje kadra na gradbiščih. Mladi želijo danes vse opraviti po hitrem postopku, kar v nekaterih poklicih ne gre, saj le z veliko vaje postaneš mojster, ki ga stranka na koncu dobro plača.«
Podobno opaža Mitja Korunovski iz obrtne zbornice. Po njegovi oceni se sicer trend zanimanja mladih za obrtne poklice počasi spreminja na bolje. »Morda je k temu pripomogel tudi nov vajeniški sistem izobraževanja, ki poteka od šolskega leta 2017/2018,« je povedal, »veliko vlogo pri odločanju in karierni orientaciji odigrajo tudi starši. Slovenski izobraževalni sistem je odprt po vertikali, zato je tudi tistim, ki se bodo odločili za poklicno izobraževanje, pot za nadaljnje izobraževanje popolnoma odprta.«
Sara Gošnik iz centra za poklicno izobraževanje CPI pa pravi, da mladi pogosto slišijo, da so poklicne in strokovne šole izbira za tiste, ki nimajo najboljših učnih uspehov, medtem ko odlične učence spodbujajo k izbiri gimnazijskega izobraževanja. »Tako se ustvarja miselnost, da so mojstrski poklici vredni manj, kar odvrača tudi tiste, ki bi jih sicer takšni poklici zanimali. In če so starši sami prepričani, da so mojstrski poklici fizično zahtevni, umazani ali manj perspektivni, bodo to prepričanje prenesli na otroke.«
Predsodki ne držijo, a nekateri poklici izumirajo
Takih predsodkov res ni malo, vendar niso utemeljeni. Tudi v bolj tradicionalne poklice se seli sodobna tehnologija in se prilagaja sodobnim standardom, a so predsodki v naši družbi še trdno zasidrani. Zato ni tako nenavadno, da so nekateri poklici dejansko na robu izumrtja. Mitja Korunovski pravi, da nekateri klasični poklici počasi izginjajo, spet drugi so potisnjeni povsem na obrobje: »Med te lahko uvrstimo domačo in umetnostno obrt, kot so čevljarstvo, čipkarstvo, izdelava glasbil, kolarstvo, kovaštvo, lončarstvo, zlatarstvo.«
Pa tudi drugi, sicer še bolj razširjeni poklici so zelo ogroženi, na primer krovci, mizarji, vodovodarji, orodjarji, kamnoseki in podobni. Kar je svojevrsten paradoks, saj na CPI opažajo, da je povpraševanje po delavci v teh poklicih zelo veliko, zanimanje za izobraževalne programe pa majhno. Poleg tega so redki poklici, kot so kovači, steklarji in lončarji, dodatno ogroženi, ker se pogosto povezujejo z ročno spretnostjo in tradicionalnim znanjem, ki se težko prenaša brez posebnega zanimanja mladih.
Kdo se zanima za te poklice?
V poklicne in strokovne šole se še vedno vpisujejo mladi, ki jih zanimajo specifični poklici ali v tem vidijo hitro pot do zaposlitve. Velikokrat pa so že od otroštva del tega posla zaradi družinske tradicije. »Mladi, ki končajo poklicno izobraževanje, se pogosto hitreje zaposlijo, kar jim omogoča zgodnjo finančno neodvisnost in stabilnost,« pravijo na CPI. Izobraževanje namreč ponuja neposredno povezavo s prakso, kar mlade motivira, da pridobijo konkretna znanja, ki jih bodo potrebovali na delovnem mestu.
Boštjan Čukur dodaja, da, kot že omenjeno, starši z usmeritvijo v ta poklic želijo otroka uvesti v delo, ko bo znal kaj ustvariti z rokama, kar pride še kako prav tudi na drugih področjih, prav tako pa raje vidijo, da se otrok zamoti z delom namesto s telefonom ali računalniško igrico.
Prihajajo tujci
Tujih delavcev je v teh poklicih vse več, zlasti iz vzhodne Evrope in z Balkana; zapolnjujejo vrzeli v panogah, kot so gradbeništvo, vodovodarstvo, ogrevalni sistemi, krovstvo in podobno. »Medtem ko tuja delovna sila omogoča nemoteno delovanje teh sektorjev, je to obenem opozorilo, da se v Sloveniji mladi vse manj odločajo za mojstrske poklice. Ta trend ni značilen zgolj za Slovenijo, temveč tudi za številne druge evropske države, ki se soočajo z enakimi izzivi. Slovensko gospodarstvo tako postaja odvisno od uvožene delovne sile, kar lahko vodi v dolgoročno negotovost,« meni Sara Gošnik.
Dolgotrajno zanašanje na tujo delovno silo ima lahko namreč za Slovenijo resne posledice. Izgublja se prenos specifičnih znanj in veščin, ki so značilni za naše mojstrske poklice in pogosto povezani z lokalno kulturno dediščino. Na CPI menijo, da določeni poklici niso le tehnično delo, temveč tudi tradicija, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Povečana odvisnost od tuje delovne sile lahko vodi v gospodarsko ranljivost.
Trpi stabilnost našega gospodarstva
»Tuji delavci pogosto prihajajo na začasno delo, kar lahko ustvarja dolgoročne kadrovske vrzeli, še posebno če gospodarska gibanja v regiji omogočajo, da ti delavci odidejo v druge države z boljšimi pogoji. To bi lahko povečalo stroške delovne sile in vplivalo na učinkovitost ter stabilnost slovenskega gospodarstva. In tretjič, pomanjkanje domačih delavcev v teh panogah lahko vodi v daljše čakalne dobe in višje stroške storitev, kar že opažamo pri določenih poklicih, kot so vodovodarji in električarji. Dolgoročno bi lahko to oslabilo konkurenčnost slovenskega gospodarstva in otežilo razvoj manjših podjetij, ki so odvisna od dostopne in usposobljene delovne sile,« še opozarja Sara Gošnik.
Na ministrstvu za gospodarstvo pa so postregli še z nekaj številkami. Sicer tudi oni opažajo vse večje zanimanje mladih za vajeniške poklice, iz leta v leto narašča število sklenjenih vajeniških pogodb. Zavedajo se pomena poklicnega in strokovnega izobraževanja, zato so za poklicno in strokovno izobraževanje, vključno z vajeništvom, v letu 2024 namenili milijon evrov, in sicer za poklicno in strokovno 283.114 evrov, za vajeništvo pa 682.570 in za promocijo vajeniških poklicev 15.000 evrov.
Po njihovi oceni pa pri nas primanjkuje še precej drugih visokotehnoloških poklicev. Številna podjetja imajo težave pri iskanju kadra na področjih matematično-naravoslovnih in tehnično-tehnoloških ved. »Poklici, ki jih tu primanjkuje, so tudi razvijalci in analitiki programske opreme in aplikacij, strojni tehniki, elektrotehniki, inženirji za avtomatizacijo in inženirski dizajn, inženirji tehničnih smeri, kemijski inženirji, strojni inženirji. Prav tako primanjkuje bolničarjev negovalcev v zavodih, zdravnikov specialistov, učiteljev, vzgojiteljev. Lahko tudi trdimo, da so skoraj vsi poklici na srednjem poklicnem nivoju deficitarni,« dodajajo.
