Se mi zdi, da najbolje pomaga prekuhana slana voda, nekaj kapljic odmaši nos, kar dobro pa že tudi obvlada izpihovanje. Popil je tudi res veliko čaja, letos sva nabrala in posušila meto, meliso, koprivo in bezeg, dodava eno žličko najinega domačega trpotčevega sirupa, limone, pa žličko najboljšega Timejinega medu. Janek se je precej hitro pobral, do takrat, ko so prišli njegov veliki brat Stanči, pa Nastja, Veronika in Gabrijel. Opazovala sem, kako smo se vsi spremenili v zadnjem letu. Gabrijel se je tukaj počutil čisto domače, Veronika prerašča otroškost, Janek je bil umirjen in potrpežljiv.
Med dvema nalivoma smo imeli ravno toliko sonca, da smo se odpeljali do doline Bavšica. Turisti so že odšli in Bavšica si je privoščila svoj vsakoletni odklop, hehe. Dobesedno. Ob prvem jesenskem deževju voda poplavi cesto, malo teče po levi, pa malo po desni strani, dokler ne izgine v večjih požiralnikih. Pod vodo smo opazovali še vedno zelene trave, modro nebo z belimi oblaki je migetalo na površini. Vsi smo umolknili, besede niso vedno dovolj in tudi ne vedno prave, da bi izpovedale vsa občutja …
Potem pa sem zbolela jaz. No, jaz lahko zbolim samo do neke mere, veste. Sprehod z Janekom (če le ne padajo sekire z neba, hehe), nahraniti Janeka, oprati in zlikati perilo (za njegov duševni mir), pa dnevno tuširanje in čiščenje zob, preganjanje rozacee iz ušes, obraza in s hrbta, strganje trde kože na podplatih, lakiranje nohtov na nogah, hehe (no, to traja že dvajset let, pa niti jaz niti glivice še nismo omagale), branje in crkljanje … no, še kaj bi se našlo v popoldnevu. Vse je šlo bolj počasi in na koncu se mi ni ljubilo skuhati zame niti čaja. Z napol olupljenim nosom in rolo papirja sem čakala na temo, da se zvrnem v posteljo. V