Se mi zdi, da najbolje pomaga prekuhana slana voda, nekaj kapljic odmaši nos, kar dobro pa že tudi obvlada izpihovanje. Popil je tudi res veliko čaja, letos sva nabrala in posušila meto, meliso, koprivo in bezeg, dodava eno žličko najinega domačega trpotčevega sirupa, limone, pa žličko najboljšega Timejinega medu. Janek se je precej hitro pobral, do takrat, ko so prišli njegov veliki brat Stanči, pa Nastja, Veronika in Gabrijel. Opazovala sem, kako smo se vsi spremenili v zadnjem letu. Gabrijel se je tukaj počutil čisto domače, Veronika prerašča otroškost, Janek je bil umirjen in potrpežljiv.
Med dvema nalivoma smo imeli ravno toliko sonca, da smo se odpeljali do doline Bavšica. Turisti so že odšli in Bavšica si je privoščila svoj vsakoletni odklop, hehe. Dobesedno. Ob prvem jesenskem deževju voda poplavi cesto, malo teče po levi, pa malo po desni strani, dokler ne izgine v večjih požiralnikih. Pod vodo smo opazovali še vedno zelene trave, modro nebo z belimi oblaki je migetalo na površini. Vsi smo umolknili, besede niso vedno dovolj in tudi ne vedno prave, da bi izpovedale vsa občutja …
Potem pa sem zbolela jaz. No, jaz lahko zbolim samo do neke mere, veste. Sprehod z Janekom (če le ne padajo sekire z neba, hehe), nahraniti Janeka, oprati in zlikati perilo (za njegov duševni mir), pa dnevno tuširanje in čiščenje zob, preganjanje rozacee iz ušes, obraza in s hrbta, strganje trde kože na podplatih, lakiranje nohtov na nogah, hehe (no, to traja že dvajset let, pa niti jaz niti glivice še nismo omagale), branje in crkljanje … no, še kaj bi se našlo v popoldnevu. Vse je šlo bolj počasi in na koncu se mi ni ljubilo skuhati zame niti čaja. Z napol olupljenim nosom in rolo papirja sem čakala na temo, da se zvrnem v posteljo. Vedoč, da bom kmalu spet prisebna in prisotna, hehe.
Oba z Janekom sva tako nepopolna, da nama termometer redko pokaže vročino. Če pa že pokaže malo čez normalno telesno temperaturo, sva čisto preč. Tako je bilo tudi tokrat z menoj in ponoči se mi je (morda) že malo bledlo. Ker nimam komu drugemu povedati o svojih morastih sanjah, jih bom zaupala vam, dragi bralci in bralke. In bodite prizanesljivi, prosim. Do mene.
Očitno sta me stalno deževje in hrumenje potoka Gereš (domačini rečejo Herš patok, no, nekako tako, haha, pa saj ni pomembno) mimo hiše odnesla na vodo in pod vodo.
Najprej sem sanjala o Titaniku. Gotovo veste, da je ta čezoceanski parnik potonil pred 112 leti, na svoji prvi plovbi, ko je trčil v ledeno goro. Kapitan je bil tako zelo prepričan, da bo parnik kos vsaki nevarnosti na poti: nova, velikanska ladja, zgodovinski dogodek, vse se je bleščalo, vse je bilo domišljeno in premišljeno …, verjetno je imel tudi njegov ego pridih zgodovinskosti. No, midva z Janekom sva bila na palubi G (pa kaj, tam sva tako že vse življenje). To je čisto spodaj, kjer voda večkrat zalije tudi okna na ladijskem trupu. Jaz pa se bojim globoke vode. Ampak na zgornjih palubah je bilo bolj veselo. Sploh na najvišji. Z najlepšega razgleda so pomembni potniki napol prezirljivo gledali dol, prvi so bili pri mizi in prvi na plesišču, prvi bi bili v Ameriki in marsikdo je bil prvi pri reševalnih čolnih … Evo ga! Vas je ta hierarhija, torej položaj po pomembnosti, spomnila še na kaj drugega? Ah, ta trenutek se odpovedujem vsakršnim prispodobam, oprostite. Ali sva preživela? Malo počakajte, prosim, pride na koncu.
Morda se je moja vročina po tem delu sanj še malo dvignila, ko se je na globokem oceanu prikazala križarka. Res nimam pojma, ali je bila oklepna, ekskortna, morda bojna ali težka križarka. Križarka je pač vojna ladja, ki napada sovražnikove ladje, pa tudi ščiti svoje ladje. In streljalo se je z nje vse naokrog. Predvsem na one na najvišji palubi. Pa zmerjanje je bilo tudi zelo glasno. Kolikor sem slišala, nekaj o lažeh in lažnivcih in nepoštenosti … Kaj čem reči? Do neke mere sem se celo strinjala z njimi, ampak kaj, če sva midva z Janekom na velikem parniku, in to čisto na spodnji palubi? Eni streljajo naokoli, drugi človeku skačejo po glavi … Pa kako naj se človek počuti drugače kot mali, majhen, ničvreden?
Potem je pa moja vročina očitno popustila in z Janekom sva se znašla v drevaku. Narejenem iz enega drevesnega debla. No, lahko bi bil tudi iz dveh debel. Pa saj sem bila zadovoljna tudi z onim prvim. Kolikor se spomnim, vesla nisva imela, temveč sva si pomagala kar z lastnimi rokami in odrivala vodo. In tam v daljavi je bil oblak, izza katerega je v nekem trenutku pokukalo sonce in naredila se je mavrica. Čez celo nebo, da veste, ne napol. In midva sva drevak usmerila proti mavrici …
Zjutraj sem vrgla s sebe premočeno pižamo in zmetala posteljnino v pralni stroj, vzela tableto za glavo in veste, kaj: sploh mi ni več mar niti za Titanik in tudi ne za križarko in sploh! Vem, da bodo zgoraj še naprej veseljačili, se zmerjali, ko bodo pa kaj potrebovali, bodo pogledovali na spodnje palube. Ampak takrat ne bodo več vredni mojega pogleda. Zagotovo! Zadovoljiti se bodo morali s svojimi besedami in obljubami, ki so jih požrli.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
*bajeslovna prikazen, ki straši, tlači ali duši spečega človeka
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 43, 22. oktober 2024.
