Leto 1986 se je s katastrofo v Černobilu za vedno zapisalo v kolektivni spomin, saj so se ljudje zavedeli, kaj pomeni jedrska energija tudi v času, ko ni vojne. Na zemljevidu sodobnega sveta je nastala velika črna pika, območje smrti in neznanega, kjer lahko uspeva le malo življenja, pa še to pogosto izmaličeno. A znanstveniki so med radioaktivnimi ruševinami odkrili izjemno življenjsko obliko, ki se je prav razcvetela. To so bile glive, ki ne le preživijo, temveč tudi absorbirajo sevanje. Med njimi zlasti Cladosporium sphaerospermum in Cryptococcus neoformans. Ukrajinski znanstveniki, ki so preučevali temno, nevarno notranjost uničenega reaktorja 4 v Černobilu, so jo našli na stenah in v bazenih radioaktivne vode. Gliva ni le preživela ogromnih ravni sevanja v reaktorski stavbi, ampak je v njih očitno tudi odlično uspevala. V naslednjih desetletjih so na območju černobilske nesreče in okoli njega našli na tisoče sevov več sto različnih vrst mikrogliv, ki jim je bilo sevanje pisano na kožo. Nekatere so zmogle prebaviti celo tako imenovane »vroče delce« – izjemno radioaktivni grafit iz jedra reaktorja.
Sevanje kot hrana
Že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so odkrili, da so nekatere vrste gliv izjemno odporne proti sevanju. Rastejo na pobočjih antarktičnih gora, kjer so ravni UV-sevanja med najvišjimi na Zemlji, in v vzorcih vode, ki se uporablja za hlajenje jedrskih reaktorjev. A v Černobilu ni šlo le za odpornost, glive so aktivno uporabljale sevanje kot hrano za rast. S tem so dobile naziv radiotrofne glive. To so organizmi, ki sevanje gama uporabljajo kot vir energije, enako kot rastline svetlobo, in z njegovo pomočjo izvajajo sestro fotosinteze – radiosintezo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 22. oktober 2024.
