"Nešteto juter je jokala, da ne gre v šolo, da jo sovraži, da ne zna tako lepo risati kot drugi, da jo učiteljica »krega«, da jo je sram pred sošolci, da se ji smejejo ... Mizico je imela pred tablo, sedela je sama. Razredničarka je rekla, da v primeru, če kdo sedi zraven nje, le klepeta, se obrača ter premetava barvice in svinčnike. Nikoli ne ve, na kateri strani zvezka so, piše enkrat na sredo strani, drugič celo začne na koncu zvezka, pogosto zamenja zvezke, ko jih gredo iskat na poličko. Predvsem ena od sošolk ji je precej pomagala, a jo je naša deklica menda preveč motila, zato jo je razredničarka presedla za enojno mizico spredaj, to ji ni bilo všeč, a je menda ob tem bolje delala. Všolanje je imela odloženo, ker za risanje in poslušanje pravljic ni kazala prav veliko zanimanja, raje se je podila naokrog. Ker ni zdržala v podaljšanem bivanju, jo je po pouku hodil iskat dedi, nazaj grede sta se najpogosteje ustavila na igrišču, tam jo je pustil, da je tekala naokrog in plezala po igralih ter se vrtela. Kadar jo je kdo vprašal, ali ji je v šoli všeč, je to odločno zanikala in dodala, da ji je všeč le na igrišču. Opazila sem, da je potem krajši čas nekoliko mirneje delala za šolo. Med počitnicami je bila veliko na morju, tam je kot druga oseba, vesela, zadovoljna in ubogljiva. Večinoma zelo težko sedi pri miru, lani smo imeli v šoli kar nekaj sestankov zaradi tega. Zaradi nemira je težko sledila, razredničarka mi je sporočala, da s sprehajanjem po razredu moti druge. Vem, da ni neumna, in jezi me, da ni uspešna, včasih jih zaradi tega sliši tudi doma. Ne razumem, kako ne more biti pri miru. Poskušala sem že vse mogoče. Morala je sedeti poleg zvezka, dokler ni vsega dokončala, pa ob vikendih smo ji določili dodatne ure dela za šolo, da bi iz tega dobila izkušnjo, da je lahko prosta takoj, ko vse naredi, in da je zanjo bolje, če pohiti. Nič ni zaleglo. Imate še vi kakšno idejo, kako bi ji pomagali?"
- Ema
Saj bi pohitela, če bi zmogla
Verjemite, da bi vam iz srca rada ustregla, a jo nekaj ovira. Kakor opisujete, je med poslušanjem navodil nezbrana in jim zaradi tega ne zmore slediti, potem seveda ne ve, kaj mora narediti. Ne, da ne bi vedela, kako, le ve ne, kaj. Ko se nečesa loti, ji toliko drugih misli napolnjuje glavo, da na koncu že ne ve več, s čim je začela.
Nihče ni govoril o tem, da bi bila neumna!
Težave, ki jih opisujete in ki jo ovirajo pri doseganju postavljenih ciljev, so ovire, ki se ji postavljajo na pot in ji onemogočajo uspeh, ki bi ga brez njih zmogla. Bodite pozorni, kako reagira, ko ji doma dajete navodila, na primer, naj kaj prinese. Razume takoj? Jo med opravljanjem zahtev hitro kaj zmoti? Morate navodilo ponoviti? Se zmoti? Poskusite tudi z malo bolj sestavljenimi navodili, naj vam, na primer, v rdeči skledi prinese tri krompirje in pet korenčkov.
Podaljševanja časa za mizo, ji ne bo prav nič pomagalo, prav nasprotno
Še manj bo narejeno, ob tem pa se boste še več prepirali in bo slaba volja le še naraščala. Pomagajte ji organizirati popoldne, ob tem bodite pozorni, da so enote, namenjene delu, krajše in se menjujejo z obdobji sprostitve. Če jo ob delu spremljate, boste opazili, da je na začetku dela bolj zbrana in pozneje čedalje manj, tako da bi bilo podaljševanje časa za delo le pljuvanje v lastno skledo in netenje prepira.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
