Na nebu se je razprostrla mavrica. Tam nekje od Kluž do Čezsoče. Na začetku in koncu izrazitih barv, na najvišjem delu loka, ki se je skoraj dotikal vrha Svinjaka, pa bolj bledih. Kot vedno me je zagrabila močna želja, da stečem tja, k njej, na izhodišče, na začetek … želja otroka! Ampak jaz sem odrasla in vem, pa vi tudi, da je mavrica doma na koncu sveta. Z Janekom sva stala pred hišo, kazala sem mu jo. Želela sem si, da bi doživel to čudovito stvaritev narave, pa se mi je zdelo, da ni zmogel. Samo skomigal je z rameni. In sem se tolažila, da so morda v njegovem svetu še lepše reči in da je mavrica zanj samo vsakdanja prikazen. Kaj pa če ni tako? Kaj pa če je njegov svet mnogo bolj siv, kot si ga predstavljam jaz? Ne, ne, ohranila bom upanje, da ni tako!
Zaradi vremena se res ni za pritoževati! Pa čeprav je bilo (sicer nič krivo) zagotovo najpogostejša tema vseh pogovorov med ljudmi. Zjutraj se v trgovini – midva sva tam vedno ob isti uri, hehe – srečamo z vedno istimi ljudmi. No, očitno imamo domačini podoben urnik. Zjutraj, ko obiskovalci doline še počivajo, saj so vendar na dopustu, domačini hitro kupimo, kar potrebujemo, in jo ucvremo domov. Da ne delamo gneče, hehe. Vsako jutro smo si povedali enako: ojoj, že zdaj je vroče … nocoj se ni dalo spati … naslednje leto si bomo morali nabaviti klimo … Verjetno se naši pogovori niso kaj prida razlikovali od vaših ali ne?
Pa tudi o neprespanih nočeh se ne mislim pritoževati. Janek vsem spodbudam in razlagam in prošnjam in skoraj grožnjam navkljub ni zmogel to poletje obleči pižame s kratkimi hlačami. In ker so bile tudi tukaj tropske noči, mu je bilo vroče. Zato je pač spal na obroke in po vseh kotičkih hiše. Pa saj vem, vse pride v življenju človeka in vse tudi mine. Prej ali slej. Tudi s to vročino bo enako. In zagotovo si bomo v prvih hladnih jesenskih dneh želeli, da bi lahko obdržali malo toplega poletja. Pa ne gre tako, ali ne? Zato je pač treba vzeti, kar nam ima narava dati, in … preživeti!
Ko sem tako neko noč natanko prisluškovala Janekovemu gibanju po hiši, sem zaznala spremembe v njegovem vedenju. Zdaj že tako veste, da te zanj niso ravno najbolj priljubljene. Ampak zgodijo se neodvisno od njegove volje in mislim, da se tudi Janek nič ne pritožuje, hehe. Svojo bogato zbirkov tikov je dopolnil še z dvema novima: smrkanjem in tleskanjem s kazalcem in sredincem, in to samo na desni roki. No, težko bi vam zdaj opisala, kako je to tleskanje videti, pa niti ni pomembno. Pa tudi o vseh njegovih ritualih, ki ga razbremenijo, ne bi! Veliko takšnih bergel je že zamenjal v svojem življenju, nekatere so izginile, druge ostale. Tako ima pač zapisano v genih in najbrž tudi v globokih možganskih jedrih, ki nadzorujejo gibanje. Pa da ne boste mislili, da se kaj pritožujem, ko postelja škripa v enakomernem ritmu, ko se Janek v spanju dvigne v sedeč položaj in se čez kakšno minuto spet zvrne na hrbet! Sploh ne! Takrat vsaj vem, kje je in kaj dela, hehe.
V zadnjih dneh pa je dež vendarle ohladil vsaj noči. In čez dan sva lahko naredila dva sprehoda, dolgega in krajšega. Verjetno bi lahko še tretjega, ampak vročina tudi ne popusti, dokler se sonce ne skrije za Kaninom. Takrat pa je že na sporedu nadaljevanka Naša mala klinika. No, Janekova, ne moja.
O olimpijskih igrah ne vem nič, hehe. Razen tega, kdaj tekmujejo naši športniki. Takrat ni zunaj v Mali vasi niti otrok, ki se sicer lovijo po ulici in škropijo z vodnimi pištolami. Včasih je skozi odprta okna hiš slišati samo kakšen vesel vzklik, včasih pa vzdih … Potem pogledam na splet, čemu in komu so bili namenjeni.
Naslednji teden gre Janek spet v službo. Česar se strašno veseli! Zdaj štejeva dneve do naslednjega ponedeljka. Čez poletje je dobil novo frizuro in izgubil kakšen kilogram. Zdaj morava paziti, da si ne bova začela nalagati zaloge za zimske dni, hehe. Izguba kilogramov ni bila lahko pridobljena, lahko pa je hitro izgubljena, ali ne?
Če je Janek nekaj izgubil, pa sem jaz dobila! Joj, morda se je kakšna dobra duša zdaj razveselila zame! Z veseljem bi delila moje darilo! Ampak jaz sem dobila samo previsok holesterol! In ga bom zadržala samo zase. Pravzaprav se ga bom poskušala rešiti. Samo ugotoviti še moram, kako. Zdravnik pravi, da je zaradi prehrane, jaz pa krivim stres.
Zato zdaj upam, da ima zdravnik prav!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 34, 20. avgust 2024.
