Zdajšnji so novodobni ŠEFI. Mojstri kombinacij vsega z vsem, mojstri prezentacije svojih umetelnosti. Kulinaričnih šovov je kot listja in trave. Kuhajo mulčki in mulčke, kuhajo domnevno znani in neznani, gospodiči in gospodične, kuhajo nastopači … Ti kuharski šovi niso naša pogruntavščina. Tudi Ivačičeva ali – morda se bo kdo spomnil – tudi Karapandževa ne. Čez lužo z njimi in na njihov račun služijo že mnogo desetletij. Producenti, avtorji, kaj malega verjetno tudi nekateri nastopajoči.
Pa kolikor lahko sodim, tam zaradi njih ne jedo čisto nič bolj zdravo, kot so. Za zdravo hrano je treba imeti denar. Tisti, ki ga nimajo, jedo »junk food«. Raziskav o predebelih Američanih je, kolikor hočete. Namesto da bi se problema lotili z nadzorom škodljive hrane, raje snemajo TV-šove. Ste kdaj videli kakšen delček tistih, kjer v glavnih vlogah nastopajo dvestopetdesetinvečkilogramske »zvezde«? Vse je posel. Denar. Ta svet res nima več prav nobenih zadržkov. Ne avtorji ne gledalci, ki se naslajajo, ko 300 kilogramov z dvigalom prestavljajo v posteljo in nazaj do reševalcev.
To je svet, v katerem živimo. To je svet, ki ne obeta. Da pa ne bom samo nergala, je treba priznati, da so kuharski šovi interes za kuharijo med mularijo zelo povečali. Zadnjič je moj najstniški vnuk sam pripravil steak. Mimogrede, kdo pa danes še je ocvrte piščančje zrezke? Morda zoper smrt, drugače pa lepo vas prosim … Steaka se je lotil z vso resnostjo. Ne tako, kot bi se ga jaz. Ponev, maščoba, malo na tej, malo na drugi strani. Kje pa! To je bila cela znanost. Malo pozneje je bilo pol kuhinje domala zrele za novo beljenje, a meso je bilo res tako, kot mora biti. Odlično. In kar zadeva videz kuhinje, seveda pretiravam, pa vendar, zato da otroci vzljubijo kuharijo in dojamejo, da palačinke niso vrhunec, so pač potrebne žrtve.
Pa da ne bi vse skupaj izpadlo, kot da mene hrana nikoli ni mikala. Celo preveč me je. Tako zelo, da sem si kupila gromozansko debelo knjigo o zdravem prehranjevanju. Slavnega Michela Montignaca sem imela dolgo za brevir. Dokler nisem prebrala, da je človek umrl pri 66. Ne vem, zakaj. A nekako me ni več prepričal. Malo več kot 66 sem si jih pa vseeno namenila. Dopust zadnjih približno 30 let preživljam v kampu, kjer imamo skupno kuhinjo. Posodo, pribor, plinske kuhalnike. Kar seveda pomeni, da drug drugemu nenehno gledamo v »pisker«.
Prva leta je bilo bolj ali manj jasno, kdo bo za kuhalniki: mame in babice. Le tu in tam kak ata. Poredko. V zadnjih letih pa se je zasedba v tej kuhinji močno spremenila. Upam si trditi, da je za lonci več gospodov kot gospa. Po možnosti ob vsaki ponvi trije. Eden kuha, drugi seklja, tretji servisira s pivom. To ni hrana zoper smrt od lakote, to je »haute cuisine«. Da vse skupaj malo dlje traja in kdaj povzroči »zastoj« v kuhinji, je razumljivo. Kakorkoli, očitno so moški dojemljivejši za tovrstne presežke kot ženske. Roševa je ena sama, pa še ona ima ob sebi moške.
Za vsakodnevno prehrano pa smo ženske vendarle bolj priročne. Si mislim. Saj veste … tole je treba porabiti, ta ostanek bo v redu, še malo krompirja … gremo jest! Ker tudi največji feni visoke kulinarike se kdaj znajdejo pred nerešljivo zadrego. Tudi vnuk, ki trdi, da ve, kako pripraviti kobilice, skoraj bruhne, ko v domačem, neškropljenem jabolku zagleda črva. Po mojem zato, ker črvivo jabolko ni fotogenično. In v šovih ne nastopa.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 31, 30. julij 2024.
