Je pa res, da so ji v Hollywoodu na začetku kariere ves čas dopovedovali, kaj vse je narobe z njo: da ima preširoka usta, prevelik nos in prepolne ustnice. (Kako imaš lahko, v času pred kozmetičnimi polnili, prepolne ustnice?) Menda je na nekem poskusnem snemanju frustriran snemalec vpil, da jo je nemogoče fotografirati. »Njen obraz je prekratek, njena usta prevelika, njen nos predolg!« Nos je ostal, kot je bil, usta tudi, nikoli se ju ni dotaknil skalpel lepotnega kirurga. Kot je napisala v avtobiografiji Včeraj, danes, jutri, »zelo dobro sem se zavedala, da je moja lepota skupek mnogih nepopolnosti, vseh združenih v enem obrazu, mojem obrazu. Naj izgubim ali zmagam, se bo to zgodilo v izvirni izdaji.« V izvirni izdaji je ostala vse do danes.
Srce bije za nogomet
Sophia je tudi strastna navijačica nogometnega kluba Napoli. Nekoč je športnemu časopisu Gazzetta dello sport rekla, da bo naredila striptiz, če njeno moštvo zmaga. Takrat je imela 72 let.
Zdi se, da Sophia Loren praktično ni izpustila prav nobene priložnosti, da ne bi v intervjujih poudarila, da prava lepota pride od znotraj: »Lepota je to, kako se počutiš navznoter, in to se kaže v očeh. Ne gre za nekaj fizičnega.« In ob drugi priložnosti: »Mislim, da privlačnost prihaja od znotraj. To je nekaj, kar imaš ali pa nimaš in v resnici nima prav veliko opraviti z oprsjem ali stegni ali našobljenimi ustnicami.« Ali pa tole: »Seksualni simbol ne postaneš, to se rodiš. Če se rodiš s tem, boš to imel tudi pri stotih letih.« No, ni še čisto tam, ampak se zdi, da ima prav. Vse kaže, da je odkrila vrelec mladosti, o katerem je nekoč govorila: »Vrelec mladosti obstaja: je v tvojem umu, v tvojih talentih, v ustvarjalnosti, ki jo prineseš v svoje in v življenja ljudi okrog sebe. Ko se naučiš piti iz tega studenca, takrat boš res premagal starost.« Njene najnovejše fotografije kažejo, da Sophia Loren obilno zajema iz svojega vrelca večne mladosti.
Igranje je življenje in življenje je film
Še vedno je na naslovnicah, čeprav ne več zaradi svojih filmov: lani zato, ker je v svojem domu v Ženevi padla in imela več zlomov kolka in stegnenice. Bomo uredili, je prepričano rekel njen zdravnik, in so res: pred kakšnim mesecem je bila spet v časopisih, čeprav ni naredila nič posebnega, samo s prijatelji je šla v restavracijo na kosilo. In so jo prefotografirali do nezavesti – osem mesecev po padcu je bila spet vsa žareča, nasmejana, polna življenja. Zdaj hodi s palico, ampak z bleščicami obsuta palica je vsaj toliko modni dodatek kot terapevtski pripomoček. »Obožuje to palico,« pravi njen mlajši sin Edoardo. Režiral je tri njene filme in pravi, da spet iščejo nov projekt za mamo. Mora biti prava vloga, je rekel, ne kaj obrobnega in nepomembnega. Upokojitev? Ne, je pojasnil, o tem sploh ne razmišlja, igranje je njeno življenje. »Nimate pojma, koliko pisem dobi vsak teden od oboževalcev vseh starosti, največ pa od zelo mladih. Pri njej je izjemno to, da je ustvarila odlična dela v vsakem desetletju svojega življenja in se dotaknila vsake generacije.«
Posnela je več kot sto filmov in se jih še ni naveličala. Dobila je tako rekoč vse filmske nagrade, ki obstajajo, tudi oskarja – bila je prva igralka z oskarjem (leta 1962 za film La ciociara) v tujejezičnem filmu. Nikoli pa ni nastopila v gledališču. Plaha sem, je razložila, strah me je. Pomanjkanja talenta ji niso nikoli očitali.
Prvo poglavje
Veste, kako pogosto rečejo, »po njenem življenju bi lahko posneli film«. No, po njenem življenju SO posneli film. Igrala je samo sebe. Igrala je svojo mamo. Verjetno bi igrala tudi svojo hčerko, če bi jo imela. In njena zgodba je prav zares filmska. Čista nedestilirana melodrama: Sofia Costanza Brigida Villani Scicolone (naj vam olajšamo stvar, izgovarja se /šikolone/) se je rodila v mestecu Pozzuoli blizu Neaplja (pravzaprav se je rodila v bolnišnici na oddelku za neporočene matere) in v povojni Italiji odraščala v revščini. Tisti pravi, tisti, ki je pomenila lakoto in po tri ljudi v eni postelji. Blažili so jo samo obiski kina. Vsekakor je revščina vedno ostala gonilna sila, tisto, kar jo je poganjalo naprej. Nisem hotela izgubiti bitke, je razložila. »Voljna sem se bila naučiti vsega, celo najtežjih stvari. Vedno sem poskušala. Včasih mi ni uspelo, ampak največkrat sem, s smehljajem na obrazu, ljudi prepričala, da zmorem. In sem!«
Očeta, ki se z mamo ni hotel poročiti, je srečala trikrat v življenju, zadnjič na njegovi smrtni postelji. S prvim denarjem, ki ga je zaslužila pri filmu, je od njega odkupila pravico do priimka za svojo mlajšo sestro Mario (ki je oče ni hotel priznati), da je smela tudi ona nositi družinsko ime Scicolone. Maria, mimogrede, se je poročila z najmlajšim Mussolinijevim sinom, njuna hči Alessandra Mussolini, Sophijina nečakinja, je postala poslanka v italijanskem in pozneje tudi v evropskem parlamentu. V avtobiografiji Sophia trdi, da je bil njen oče plemiškega rodu in da ji pripada naziv vikontesa (vikont je za stopničko nižji od grofa): vikontesa Pozzuoli.
Tudi njena mama – ki je bila podobna Greti Garbo – je sanjala o igralski karieri, ampak njena starejša hči je vedno govorila, da je igralka postala zaradi očeta. »Da bi lahko vkorakala na kraje, kamor je hodil on,« je rekla. »Hotela sem vedeti, kako je, če živiš, kot je on. Hotela sem odgovore.«
Pigmalion
Velja za žensko, ki je ljubila enega samega moškega, svojega moža Carla Pontija. V resnici pa je bilo bolj zapleteno. Spoznala ga je pri petnajstih, ko je nastopila na lepotnem tekmovanju. On, 22 let starejši od nje, je bil v žiriji. Bila je ljubezen na prvi pogled, je rekla.
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 31, 30. julij 2024.
