Tale intervju je nastajal na daljavo, saj se je takoj po zgodovinski tekmi s Portugalsko na evropskem prvenstvu odpravil na zasluženi dopust. »Zadnje leto nisem bil nikoli prost več kot en dan, zato sem komaj čakal, da mi dva tedna ne bo treba obuti nogometnih nogavic in superg, da se mi noge končno malo spočijejo,« je veselo začel Jaka, ki jo je s prijatelji in Nežo mahnil na morje. Dva tedna bo počival, se sproščeno družil z najbližjimi in se mu ne bo nikamor mudilo. Tako kot kakovostno trenira in tekmuje, bo tudi proste dneve izkoristil na polno. To je namreč edini dopust, ki ga bo imel, že kmalu ga bodo namreč čakale nove obveznosti in morda tudi selitev v kakšen drug klub, saj je po evropskem prvenstvu zaradi izjemne predstave iskan po vsej Evropi in celo širše. Vendar Jaka ostaja skromen in trezno razmišljujoč fant. To sta mu v zibelko med drugimi vrlinami, kot so poštenost, predanost in srčnost, položila mama Irena in oče Janez.
Prej smučal, kot hodil
Na odraščanje v Vuzenici ima lepe spomine. Od malega je bil obkrožen z neokrnjeno naravo in podeželjem, kjer čas teče veliko počasneje in bolj sproščeno kot v mestu. Pa tudi življenje samo se mu zdi kakovostnejše kot v kakšni evropski ali svetovni prestolnici, četudi ni bilo toliko možnosti za dejavnosti in ukvarjanje s športom. So pa zato dobro izkoristili tiste, ki so jim bile na razpolago. »Sicer smo športna družina, vendar ne oče, ne mama, ne deset let starejša sestra Anja, s katero sva zelo povezana in je od nekdaj zelo skrbela zame, niso nikoli nič trenirali. Še največ smo smučali, saj imamo v Vuzenici, ki je čisto blizu Kop, kjer je smučišče, smučarsko športno društvo. Tako sem skoraj prej smučal, kot hodil. Za vse drugo se je bilo treba kam peljati. Najbliže v Dravograd. V smučanju sem zelo užival in zdaj kar z malo težkim srcem gledam zelene zime, ko je treba res dobro načrtovati tisti mesec smučanja, ko le zapade dovolj snega. Še danes zelo rad smučam, čeprav ne smem, saj adrenalinski športi za poklicnega nogometaša niso dovoljeni.«
Nad nogometom se je navdušil že kot mulček pri šestih letih. Praktična starša sta se dogovorila s svojimi brati in sestrami pa so si pomagali tako, da so Jako z bratranci, s katerimi so skupaj trenirali in igrali za isto ekipo, izmenjaje vozili na treninge in tekme. Še danes se z vsemi odlično razumejo in prišli so družno navijat na tekme evropskega prvenstva v Nemčijo. Jaki je nogomet tako zlezel pod kožo, da po koncu osnovne šole ni dosti pomišljal in se je vpisal na Športno gimnazijo Šiška v Ljubljani. Tam je bival v internatu.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 29, 16. julij, 2024.
